prazen grob na Žalah

še ena od zelo pretresljivih zgodb, ki je našla svoje mesto v 3. delu knjige Ogenj Rit Kače.
Ga ni pisatelja, ki bi imel toliko domišljije, kot jo lahko najdemo v čisto vsakdanjih zgodbah povsem vsakdanjih ljudi.

Mija (1967): »Ko je mamica leta 1967 zanosila, ni bilo govora, da bi nadaljevala šolanje, saj je bila mladoletna nosečnost v tistih časih nekaj zelo pokvarjenega. Za pomoč je prosila razredničarko, ki pa z njo ni imela nobenega usmiljenja. Bila je starejša gospa, svet okoli sebe - vključno z ljudmi, pa je delila na tiste, ki so primernega obnašanja in na one, ki niso. Moja mami je padla pred njo na kolena, in jo prepričevala, naj se je usmili, a njeno srce je ostalo ledeno.

Zbrala je pogum in potrkala še na vrata ravnatelja. Ta jo je najprej nahrulil kot psa, malo je manjkalo, pa bi jo tudi udaril. Nazadnje je vsaj toliko popustil, da ji je dovolil, da ostane na šoli toliko časa, dokler se ji ne bo poznalo.

Ubogo revico, prepuščeno samo sebi, je čakala še ena trnova pot. Povedati staršem. Bili so zelo ugledni in spoštovani Ljubljančani, moralno politično neoporečni.

Očka, takrat še njen fant, ji je želel stati ob strani, a mu ni dovolila. Zavedala se je, da bosta starša v jezi in besu izrekla marsikaj grdega. Ni hotela, da bi si o njima na podlagi morebitnega čustvenega izbruha ustvaril grdo mnenje.

Kar je sledilo, je bilo še huje, kot si je predstavljala. Očetu so popustili živci, začeli so padati udarci po glavi in po hrbtu. Tudi mamina težka roka je nekajkrat pristala na njenem obrazu. Ko sta se izkašljala, sta začela na glas razmišljati, h kateremu zdravniku bosta odpeljala hčer. Abortus je bil zanju prva in tudi edina rešitev.

Moja mami se jima je na vso moč upirala, a ker je bila še mladoletna, sta imela nad njo vso moč in oblast. Odločitev je hitro padla. Zagreb. Tam je njen oče poznal več zdravnikov, s katerimi se je družil v času študija.

Med njimi je bil tudi nek E., ki je bil sicer zdravnik na oralni kirurgiji, a se ni branil postranskega zaslužka. Živel je v razkošni zagrebški vili, v kateri je imel tudi sobico za takšne posege. Asistirala mu je žena, ki je bila po poklicu medicinska sestra.

Pozneje mi je mami velikokrat pripovedovala o tem grozljivem potovanju v Zagreb. Povedala mi je tudi, da so ji koraki po kamnitih stopnicah, po katerih se je vzpenjala do ordinacije, še dolgo odmevali v glavi. Najbolj jo je bolelo, ker sta starša ves čas molčala in nista hotela govoriti z njo.

V sobi, v kateri jih je pričakal zdravnik, je bila polna navlake. Posadili so jo na kavč, na katerem jo je zdravnik potem tudi pregledal.

Mamica je hlipala in si z rokami zakrivala prsi. Bogati, dolgi, skodrani lasje so ji padali čez obraz. Menda je ravno takrat skozi težko zaveso prodrl sončni žarek in se ujel v njene kodre. Zdravnik je odskočil od nje in se pokrižal. Zdelo se mu je, da pred njim ne sedi moja mami, temveč devica Marija. Ni bil veren, bil pa je zelo vraževeren.

S tresočim glasom je povedal, da abortusa ne bo mogel narediti, ker je plod živ in se v maternici že premika. Moja babica je čisto znorela, začela je kričati in ga rotiti, naj to vseeno stori, da si noče nakopati sramote, v katero jo bo porinila hčerkina nosečnost. Ker se zdravnik ni dal omajati, ga je začela zmerjati. Takrat pa jo je postavil pred vrata, moji mamici, ki je šla iz hiše zadnja, pa je položil roko na ramo in ji zaželel veliko sreče.

Strah, kaj bo rekla Ljubljana, je bil tako močan, da bi stari starši naredili vse, da se znebijo nezaželenega vnuka oziroma vnukinje. Samo za to jima je bilo mar, kaj bodo rekli ljudje. Mamica se je med potjo odločila, da bo zbežala od doma. Odločitev je obdržala zase. Počasi, vsaj dan malo, je k svojemu fantu, mojemu očku, odnašala osebne stvari.

Bil je odličen študent, najboljši v letniku. Zavedal se je, da se bo moral marsičemu odpovedati, kajti mojo mami je imel tako zelo rad, da mu ni niti na kraj pameti padlo, da bi jo pustil na cedilu. Že konec maja je imel opravljene vse izpite.

Takrat pa sta se z mami usedla na vlak in se na skrivaj odpeljala proti Štajerski, na njegov dom. Tudi tam ju niso pričakali z odprtimi rokami. Na sina, edinca, so bili zelo ponosni in nič jim ni bilo všeč, da si bo uničil življenje zaradi neke razvajene ljubljanske smrklje.

Potem pa je udaril po mizi sorodnik Niko, ki je bil duhovnik. Obljubil je, da bo mladima dvema uredil vse potrebno, da se bosta umaknila na drugo stran meje, kjer bo moja mami lahko tudi rodila, očka pa bo v Gradcu nadaljeval s študijem. Besede so se lepo slišale, a težje jih je bilo izpeljati. Mami namreč ni imela potnega lista, ker je bila še mladoletna.

Po neprespani noči je vseeno poklicala mamo v službo, če ji pomaga.

Ta ji je zagrozila: 'Ne kliči me več, za nas si mrtva. Včeraj smo te pokopali.'

Mamica je onemela, bila prepričana, da se mama šali. A se ni. Nikoli nismo izvedeli, kako je njenim staršem uspelo, verjetno preko zvez in poznanstev, ki sta jih imela: vsem okoli sebe sta povedala, da jima je hči umrla in da jo bosta pokopala v ožjem družinskem krogu.

Moja mami je bila tudi uradno mrtva, vrnitve domov ni bilo več.

Očka je imel potni list in še obmejno prepustnico, zanj ni bilo težav prečiti mejo. Mami  pa so čez mejo prešvercali v kombiju. Njegovega lastnika so cariniki poznali in ga niso nikoli pregledovali.

Niko je očku in mamici našel skromno stanovanje, posodil pa jima je tudi nekaj denarja. Za moja starša je skrbel vse do svoje prerane smrti. Denar, ki jima ga je posodil, sta mu vrnila, a jima ga je potem zapustil v oporoki.

Mamici je pomagal, da je dobila novo identiteto in to prej, preden je šla rodit.

Nekaj let po mojem rojstvu smo doma še govorili slovensko, ko se je rodila sestrica, pa nič več. Nemščina je postala uradni jezik. Mamica je nama s sestro dala veliko ljubezni, morda celo več, kot bi bilo treba. A nekaj je vseeno manjkalo, pa še danes ne vem točno, kaj.

Še sama se ni zavedala, da je velik del njenega srca umrl takrat, ko je izvedela, da je v Sloveniji uradno mrtva, zato se tja ni nikoli več vrnila.

S sestro sva bili prvi, ki sva leta 2014 obiskali njen namišljeni grob na Žalah.«