torek, 30. april 2019

Preden se oženiš, pošlji ušesa med ljudi


Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo.


Bodoči ženin je s seboj pripeljal očeta, svojega botra, velikokrat pa jim je družbo delal  ženitovanjski mešetar, ki je imel zvit, pretkan in  dolg jezik, kajti vse te lastnosti so bile še kako potrebne, ko je beseda nanesla na doto. Dokler je šlo zlepa, je bilo še v redu. Toda velikokrat se je zataknilo in tedaj so padale tudi težke besede. To je bilo na nek način razumljivo, kajti pri kupčijah ne danes ne takrat ni bilo milosti. Če se niso mogli zediniti, potem se je zaroka razdrla, pa če sta se mlada dva imela še tako rada.  

Vsaka bodoča nevesta si je za zakon že od desetega leta naprej  pripravljalo balo. V njej je bilo  pohištvo (kuhinjska mobilje: gredenca, miza, dva stola, dva štokarla ), tega je imela skoraj vsaka nevesta. Potem so dekleta poskrbela za izvezene rjuhe, prte, nočne srajce, moške srajce, kuhinjski pribor.   
Pri spalnici sta bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo.
 
(Stranišča so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto, in bilo je povsem razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo.) Nekatere neveste so s seboj, na nov dom, prinesle tudi pljuvalnik.

To, kar je dekle pripeljalo v zakon, je potem uporabljalo do konca življenja. 

Doto je po navadi vzel ženin. V nekaterih primerih tudi njegov oče. Žirovci so jo, če je bila v goldinarjih, odnesli v hranilnico v Logatec. Velikokrat so s to doto tudi izplačali ostale brate in sestre, ki so morali oditi od hiše.
Če so si na koncu stisnili roke, se je bilo potrebno dogovoriti tudi za poroko. Bodoči ženin in nevesta sta morala obiskati župnika, ki se je z njima pogovoril, obenem pa tudi preveril, koliko obvladata katekizem. Sledili so oklici pri treh zaporednih svetih mašah. 

Vztrajno so se držali tudi običaja, da pred poroko fant hodi za dekletom, po poroki pa je bilo ravno obratno.

Ko so prišli k hiši snubci, se je, bolj kot kdajkoli prej, svetilo od čistoče. Ljudje so se zavedali, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Z drugimi besedami je to pomenilo: če je ta stara packa, je njena hči še dosti večja.
Razgledani kmetje so vedeli, da ni dobro, če se kri preveč na tesno pomeša med seboj. Če je le bilo mogoče, so odšli po nevesto v sosednje kraje.


Ni komentarjev:

Objavite komentar