JUTRI 2052

                                                   A N E K D O T A .              Birma na Otlici leta 1948                                          Janez »Zahribarski« z Otlice je imel več imen. Uradno je bil Janez Bolčina z Otlice št. 254. Italijani so ga preimenovali v Giovanni Blcna  di Ottelza  No. 254, comune di Aidussina. Nemci pa so mu rekli kar Johhan. Prijazni domačini so ga klicali stric Janez » Zahribarski«, nekateri so mu rekli tudi »Strliški Janez« ali kar »Strle«. In tisti, ki so  poznali njegove navade so mu rekli »Papež« To pa zaradi  tega ker je pogosto »po nemarnem imenoval ime svetega očeta«. Vsa ta imena in vzdevke je Janez mirno prenašal in tudi »slišal« je na vsa zgoraj opisane imena.  Le Italijanom je zameril, ker so z njegovega priimka na črki Č odstranili strešico. Zato je na koncu vsakega pisma označil nekaj strešic, da bi jih prejemnik njegove pošte razporedil po besedilu, ustrezno slovenski besedi. Pisalo se je leto 194

prvih 100 izvodov knjige bodo na voljo že konec oktobra. Prednaročila (30€) lahko pustite na mailu: jutri2052@gmail.com Dnevi se že odštevajo..... Še 23 dni in izšel bo drugi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače!

ČLANEK V VEČERU Dosedanji nagrajenci Zmagovalka prvega literarnega natečaja je še vedno najbolj zaželena in brana Milena Miklavčič , zmagovalka drugega Metka Lampret, ki je lani na knjižnem sejmu dobila nagrado za najboljši prvenec, med dosedanjimi nagrajenci pa so bili tudi dobitnik kresnika Davorin Lenko, novinar Vasja Jager in drugi prepoznavni pisci Samo Petančič, Roman Rozina, Jana Kolarič, Tim Uršič ...

V zadnjih dneh ste me mnogi poklicali v želji, da me povabite v svojo družbo. Ne le na pogovor o knjigi - tudi na klepet o tem in onem, kar '' smo pozabili vprašati starejše, pa bi jih morali, dokler so bili še živi ''. Včeraj se je klicateljica opravičevala, da ji je bilo ''tako zelo nerodno poklicat''. Nikar! Na tem mestu želim reči, da se vabilom zmeraj odzovem. Ne glede na to, a me povabijo starejši, kmečke žene, knjižnice, psihoterapevtske skupine ali mladi. Recimo na TEDx v Sevnico, 22. 9. Je še kaj lepšega, kot preživeti večer v prijetni družbi, za piko na i pa slišati še kakšno zanimivo, novo zgodbo? Pišite mi na jutri2052@gmail.com ali pa me kar pokličite na 064 110 466 . Pa se vidimo!  

Že od nekdaj velja, da imajo starši, vzgojitelji, učitelji in ne nazadnje tudi delodajalci najraje tiste, ki ubogajo, poslušajo in postavljajo čim manj neprijetnih vprašanj. Bila sem ( in sem še ) drugačna! Dvomila sem, ko so mi govorili, da imajo odrasli zmeraj prav in tudi takrat, ko so mi vtepali v glavo spoštuj starejše od sebe, da boš dolgo živela in ti bo dobro na zemlji , sem pogosto sedela na ušesih, za morebitno izkazovano spoštovanje pa sem najprej zahtevala utemeljene dokaze. Skoraj tri desetletja se je dogajalo, da so mi letela pod noge polena, ko sem se iz lastnih napak na zelo boleč način učila življenjskih modrosti. Vsi, ki so me poznali, so dejali, pravi ti je, kaj pa nisi ubogala . Nihče pa ni rekel, dej, punca, usedmo se, pa bomo s teboj delili s teboj svoje modrosti in izkušnje. In potem je nekega lepega dne usoda sklenila, da je lekcij zadosti. Zunaj je treskalo in grmelo, ko sem spoznala precej starejšo gospo Mici, ki je bila

      Tako je bilo V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni , s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija. Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar . Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-) Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza. Marija (...) &#

        Danes zjutraj sem naletela na zgodbo o zakonskem paru z Downovim sindromom. http://klip.si/novice-mater-so-krit... Potem sem pomislila, kaj bi, morda komentirali mi, če bi se zgodba zgodila v naši soseščini. Bi bilo več tistih, ki bi bili ''za'' ali več onih ''proti''? Vprašanje za milijon dolarjev, a s predpostavko, da bi odgovarjali iskreno- tako kot v resnici mislimo.   Včasih se mi zdi, da smo ob pomanjkanju empatije do samega sebe, postali nekritični tudi navzven.    Ne bom pozabila večera, ko smo film Ogenj, rit in kače niso za igrače predvajali v Kranju, v eni od TUŠ-evih kinodvoran. Pristopi gospa, ki se je v dvorani znašla čisto slučajno, pa so jo slišane zgodbe tako pretresle, da mi je morala to osebno povedati. Beseda da besedo, nakar mi pove, da že 40 let živi v Nemčiji, da jo je tik pred maturo- takoj po maminem samomoru- vzel k sebi oče, ki je kot gradbeni delavec služil marke pri obnovi nemških železnic.