prihaja drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače

-


                 
                               

A N E K D O T A .
            
Birma na Otlici leta 1948
                                       

Janez »Zahribarski« z Otlice je imel več imen.

Uradno je bil Janez Bolčina z Otlice št. 254. Italijani so ga preimenovali v Giovanni Blcna  di Ottelza  No. 254, comune di Aidussina. Nemci pa so mu rekli kar Johhan.

Prijazni domačini so ga klicali stric Janez » Zahribarski«, nekateri so mu rekli tudi »Strliški Janez« ali kar »Strle«. In tisti, ki so  poznali njegove navade so mu rekli »Papež« To pa zaradi  tega ker je pogosto »po nemarnem imenoval ime svetega očeta«. Vsa ta imena in vzdevke je Janez mirno prenašal in tudi »slišal« je na vsa zgoraj opisane imena. 
Le Italijanom je zameril, ker so z njegovega priimka na črki Č odstranili strešico. Zato je na koncu vsakega pisma označil nekaj strešic, da bi jih prejemnik njegove pošte razporedil po besedilu, ustrezno slovenski besedi.

Pisalo se je leto 1948 in bližal se je čas birme na Otlici. 
Zapisati moram, da je bila to prva birma na Gori po končani II. svet. vojni in kandidati za birmo so bili, zaradi vojnih razmer, že odrasli fantje in dekleta. Med njimi je bil tudi Ivan Vidmar , »Kehlaču« z Otlice. 
Ivan Vdmar, takrat 18 letni fant, je skupaj z Janezom  Bolčina delal pri izgradnji zadružnega doma na Otlici. Ko se je bližala birmanska nedelja je nekega dne na gradbišču zadružnega doma Ivan pristopil k Janezu in ga  vprašal: "Stric Janez, ke bi vi mene pielu h birmi?" 
In Janez mu je rjku:"Ma ke pe ku te bom. Ke ti bom pe ukjupu k se neč na  udobi!"
 Dogovor med birmancem in botrom je bil sklenjen in na birmansko nedeljo 11. 08. 1948. 
"Papež"je pripeljal svojega varovanca Ivana ed apostolskega administratorja, ( škofa) dr. Mihaela Toroša(?), ki je tistega dne na Gori podeljeval zakrament svete birme.

Kako sta uravnala svoja razmerja »nadrejeni« boter »papež« in birmajoči škof, vaška kronika ni zabeležila. Dejstvo je, da so po tem v  vasi govorili, da je bil sam sveti oče »Papež« birmanski boter Ivanu »Kehlačevemu«.                                                                     

                                                                           

                                       Dreče Zahribarski, »papežev« najmlajši sin.





                                                                                                                     

PS.



Okno v kambri v hiši Zahribom ni podobno oknu rezidence sv. Očeta, s katerega Papež podeljuje svoj blagoslov vernikom na trgu Sv. Marka v Rimu. Je pa okno svetlobe  in razgleda. Čez to okno smo otroci opazovali snežni metež, burjo, ki je vrtinčila snežinke po njivici pred hišo. Očudovali smo čarobne rizbe, ki jih je mraz zarisal na stekla. S huhanjem smo si priborili majhne razgledne točke, da smo videli skozi stekla. Gledali smo meglo, ki se je vlekla iza Molkovega hriba. V kambri smo se poleti sktivali pred žgočim soncem.  Čakali smo očeta, ko je prihajal z Dežele, kdaj se bo prikazal na Vetrni rovnici.



Na polici okna, na hladnem je bilo mleko v posodah, tisto kislo s »Čibejevca« in ono od naše koze. Oboje je moralo biti pokrito zaradi muh in tudi šurki (ščurki) se niso branili mleka.



  

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več