Objave

MED RESNIČNOSTJO IN FIKCIJO

Slika
  Resnične zgodbe imajo posebno moč. Četudi jih pometemo pod preprogo, celo prepovemo, četudi pričevalce ustrahujemo, bogato plačamo, ne pomaga. To ugotavljam tudi ob skrivanju detailov pri razvpitih okoliščinah okoli Fotopuba, kjer so ženske, celo mladoletnice, izrabljali na grozovite in celo izrojene načine. Tisti, ki so bili zraven - pa imajo danes moč in vpliv - so naredili vse, da bi se pozabilo. Namesto da bi se borili za pravice teh žrtev, se borijo za pravico do splava, ki jo imamo že od cca 1974. Resnične zgodbe (pričevanja) so pogosto surove, neobdelane, polne nelagodja, nepredvidljivih preobratov in lekcij, ki jih fikcija pogosto zmehča ali polepša. Da vas samo spomnim, s kakšnim navdušenjem so mnogi brali »olepšano! ''50 odtenkov sive''! V bistvu pa gre v knjigi le za glorificiranje BDSM seksualnih praks. Kakšne te so, preverite sami, a le, če imate dober želodec. Pisatelj Vinko Möderndorfer je naš odnos do resničnih zgodb lepo zajel v besedah Alenki Gotar: ...

8. FEBRUAR

Slika
  Razmišljanje ob Dnevu kulture: Med idealizmom in vsakdanjo realnostjo     Dan slovenske kulture, 8. februar, je za nas Slovence več kot samo praznik. Je (spo) opomin na Prešernovo zapuščino, na jezik in umetnost, ki sta nas oblikovala kot narod. V času, ko svet drvi v digitalno dobo, podnebne krize in geopolitične napetosti, se zdi kultura kot sidro – nekaj, kar nas drži ''nad vodo''. Žal je med ''se nam zdi'' in ''kruto realnostjo'' globok prepad; premalo se zavedamo, da kultura ni samo ''vzvišena ideja'', ampak tudi boj za preživetje v svetu, kjer denar, politika in tržne sile krojijo vse podrobnosti našega vsakdana. Kot avtorica z več kot dvajsetimi knjigami, med njimi je na prvem mestu zbirka pričevanj v petih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače , ki je edinstvena celo na svetovni ravni – se sprašujem, zakaj mi visokodoneče besede slavnostnih govorcev na ta dan – že vrsto let - zvenijo prazno in puhlo...

Zanikanje kot nacionalni šport

Slika
  Zanikanje kot nacionalni šport V Sloveniji smo svetovni mojstri zanikanja. Ne gre za naključno lastnost posameznikov, temveč za kolektivno prakso, ki se vleče skozi generacije, družine, institucije in celo v narodu samem. Posebej močno se razvname, ko nanese beseda na spolnost – temo, ki jo še vedno ovijamo v debelo tančico sramu, molka in idealizirane podobe. Zakaj je zanikanje tako prisotno ravno tukaj? Ker spolnost ni samo zasebna stvar, brez katere ne moremo živeti. Je tudi polje moči, hierarhije in identitete. Je polje zlorab, ki človeka zaznamujejo za vse življenje. Je polje sramu, ponižanj, razčlovečenja. Ko zanikamo, da so "naši heroji" iz časa Jugoslavije bili krvavi pod kožo, da so partizani in povojni voditelji izkoriščali ženske, jih posiljevali ali jih uporabljali kot trofeje –, ne branimo samo njih. Branimo mit o ''kakor'' plemeniti borbi, o "bratstvu in enotnosti", kar nam je dajalo občutek moralne superiornosti nad drugimi narodi. P...