NEKAJ O GASILCIH - NEKOČ

-



(ena od zgodb iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del)

Gasilci na Dobračevi so bili nosilci kulture v kraju. Prvi so bili, ki so kupili voz, s katerim so mrliča odpeljali na britof. Pred tem je bil v uporabi navaden voziček. Za najem pogrebnega voza so gasilci dobili nekaj odškodnine. Nabavili so tudi črne prte (okoli leta 1931), z njimi so zamenjali bele, ki so bili do tedaj v uporabi. Za svoje člane so imeli tudi krancelj iz suhih rož, ki so ga po pogrebu odnesli nazaj v svoje prostore – za naslednjo priložnost. Da bi vsakič sproti kupovali kranceljne? Ne, to pa ne! Zdelo se jim je preveč potratno. Krancelj je pomenil le simbol pripadnosti društvu gasilcev, bil je del protokola.
Tudi druga predvojna društva so se obvezno udeleževala pogrebov svojih članov.
Nekaj posebnega je bil tudi križ (jera). Dva trakova, ki sta bila pripeta na križ, sta bila tako dolga, da sta ga morala nositi dva: vsak s svoje strani.
Križe so imeli v vsaki cerkvi, tudi podružnični. Ko je bilo pogreba konec, so ga odnesli nazaj. Dobračevski križ je imel belo in črno figuro. Pozneje so ga, prav zaradi bele figure na njem, uporabljali tudi pri otroških pogrebih.
Pred drugo svetovno vojno v Žireh le dva pogreba nista bila cerkvena.
Ko so mrliča odnesli iz hiše, je bilo treba pare kar se da hitro podreti, kajti le tako niso domači imeli občutka, da bi bile naštimane še za koga drugega. Naravnost grozljivo je bilo, ko so v trugo zabijali žeblje. Glasovi kladiva in žebljev, ki so se zadirali v mehak les, so votlo doneli in ni čudno, da so imeli ljudje strah pred zaprto trugo globoko v kosteh.
»Takrat nas je spreletavala groza,« so mi zatrjevali pričevalci. Tudi hrup, ki so ga povzročali s podiranjem par, ušesom ni bil ravno prijeten.
Ljudje so se potem zvrstili v sprevod, ki je od hiše žalosti do pokopališča krenil peš. Nekateri se spomnijo, da je zraven župnika (g. Pečnika) šel v sprevodu tudi organist Anton Jobst. To pa zato, ker je pogrebu sledila peta maša.
Včasih je tudi duhovnik držal v eni roki svečo, v drugi obrednik. To so opustili okoli leta 1965.
Za Potočnikovim kozolcem so trugo z vozička prestavili na nosila. Pogrebi so bili zmeraj dopoldne.
Že po cesti so peli ustrezne molitve. Do leta 1932 so bili obredi v latinskem jeziku, potem pa so bili dovoljeni tudi v maternem. Jama je morala biti globoka dva metra. Zlasti župnik Vidmar je bil natančen in mrtvega ni hotel pokopati, če se mu je zdelo, da je jama preplitva. Ponavadi jo je izmeril z metrom, da je bil zadovoljen.
Tako pedanten je bil zaradi prav posebnih razlogov. Ko je prišel službovat v Žiri, se mu je ob nekem pogrebu sredi hude zime zgodilo, da je bila skopana jama preozka in potem so, hočeš nočeš, morali trugo prav stlačiti vanjo.
Danes si težko predstavljamo, da so jamo takoj za tem, ko so vanjo spustili pokojnega, zagrebli. V svežo zemljo so zataknili sveče in tistih nekaj rož, ki jih ponavadi ni bilo veliko.
Rože so za pogrebom nosili otroci. Po pogrebu je bila maša. Anton Jobst je šel na kor in sam orglal in pel.
Ko so se svojci vrnili domov, so morali najprej pospraviti še koze. Zvečer se je molilo, na oknu pa je še sedem dni gorela luč. Po enem tednu so se svojci spet zbrali in razdelili pokojnikovo premoženje.
Morda je slika naslednjega: 9 oseb, ljudje stojijo in na prostem
Irena Jančič, Bojan Zadravec in še 1



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več