KOT BI ŽIVELA V OMAMI
Majda je imela že vse od otroštva naprej
fiksno idejo, da je nihče ne mara. Hitro je bila užaljena, še hitreje se je
zaradi malenkosti sprla s sošolkami, doma pa z mamo, sestro in obema bratoma.
Pogosto je jokala in se smilila sama sebi. Počutila se je, kot bi bila najbolj
nesrečna in najbolj zavržena na svetu.
Srečali sva se, ko so bila desetletja pomilovanja že
za njo. Ko se je na moževo prošnjo odločila za dodatno psihoterapijo. ''To ali
ločitev, druge poti ne vidim!'' je bil mož odločen in se o kakšni drugi možnosti
sploh ni hotel pogovarjati.
»Na preteklost danes gledam zelo drugače, z drugega
zornega kota,« pripoveduje Majda. »Kaže, da sem se takšna, da sem nenehno
valila krivdo na druge, že rodila,« meni, medtem ko razgrinja po mizi kopico
popisanih listov, ki so nastajali skozi leta, ki jih je preživela na različnih
terapijah.
»Spominjam se mame, ki je bila odločna in dosledna
ženska. Ni prenesla nereda. Sestra in oba brata sta jo ubogala, jaz pa sem
iskala izgovore, da mi ne bi bilo treba. Žal se je oče pogosto postavil na mojo
stran, mami je celo vpričo mene zabrusil, kaj me maltretira, ko vidi, da sem
nebogljena in premajhna. A mama je bila dosledna in se ni ozirala nanj. Ker mi
ni nikoli razlagala, da me bolj na trdo vzgaja predvsem v moje dobro, sem bila
že pri štirih, petih letih prepričana, da me sovraži.
V osnovni šoli je bila Petra nekaj časa moja najboljša
prijateljica. Potem pa sta se njena in moja mama nekaj sprli in me ni povabila
na praznovanje rojstnega dne. Ker za spor nisem vedela, sem bila prepričana, da
me je hotela nalašč prizadeti, ker mi je bil všeč isti fant kot njej. Iz tega
praznovanja sem naredila celo dramo, po nepotrebnem izdala marsikatero
skrivnost, ki je naju družila, a na koncu koncev sem bila prepričana, da je
tako moralo biti, ker me je ona ''spodbudila'' h grdim in neprimernim dejanjem.
Opravičila se ji nisem niti takrat, ko sem izvedela, da sva bili obe žrtvi
nesmiselnega prepira najinih mam.
''Slab sloves'' me je spremljal tudi v srednji šoli. V
tretji klopi sem sedela sama, ker se ni hotel nihče družiti z menoj. Šolo je
obiskovalo več vrstnikov iz vasi, tako da so novice, ki so jih trosili, hitro
zaokrožile naokoli. Vseeno sem se spoprijateljila z Jožijem, čeprav je imel tako
butasto ime. Pa ko bi bilo samo to! Imel je tudi slušni aparat, kar mi je bilo
sploh moteče. Vendar je znal obračati besede in tisto, kar je bilo črno, se je
v njegovi bližini spremenilo v belo. Hkrati me je privlačil in odbijal. Kadar
je na mladinskih plesih plesal s kakšno drugo, sem imela ljubosumne izpade,
vendar ni nikoli reagiral nanje. Če je bilo le prehudo, je dejal, da za vsakim
dežjem posije sonce, pa mi je zavezal jezik.
Globoko v sebi sem se ''tolažila'', da bom našla
razlog za prepir, ko me bo povabil k sebi domov. To se ni zgodilo, zaradi česar
sem bila, verjamete ali ne, prav razočarana. Njegovi so se zelo potrudili:
sprejeli so me kot kraljico, čeprav to v nobenem primeru nisem bila! Godilo mi
je in zaradi tega mi morda ni padlo na pamet, da bi mu očitala, da se do mene
obnašajo lepše, kot si zaslužim.
Joži je v roku diplomiral, čakala ga je še vojaščina,
ki sem se je zelo bala, saj sem bila prepričana, da ga bo kakšna od deklet
zapeljala in mi ga prevzela. Grozna pisma sem mu pisala! Bila so polna
neutemeljenih obtožb, tudi žaljivk. In to za prazen nič. Ko se je vrnil domov,
me je objel in rekel, da je vse pozabljeno, da bova začela znova, se poročila,
imela otroke. Na koncu jezika sem imela, da bi mu rekla, če to govori zaradi
slabe vesti, pa nekako nisem mogla.
Zelo me je jezilo, ker mi študij ni uspel. Od
štirinajstih izpitov sem uspešno opravila le dva. Joži me je tolažil, da to ni
nič hudega, da sem drugače ''fejst punca'' in me ima vseeno rad.
Do prvega res hudega prepira je prišlo, ko mi je nekdo
dejal, da se mu zdi čudno, kako to, da je Joži šel k vojakom, ko pa je zaradi
gluhote – invalid. Bilo je, kot bi me zadela strela. Ponoči nisem mogla spati,
saj sem si predstavljala najbolj perverzne prizore, v katerih je sodeloval
Joži, medtem ko naj bi ''služil vojsko''. Ko sem mu najbolj sočne očitke vrgla
v obraz, je malo manjkalo, pa bi ponorel. Me, morda tudi udaril. Prvič in
zadnjič mi je zagrozil, naj česa podobnega nikoli več ne ponovim. Ker on ne
laže in me ne vleče za nos. Začutila sem, da misli resno, zato sem mu s težavo
rekla oprosti, dvomi pa so še zmeraj ostali. Prepričala me ni niti vojaška
knjižica, ki sem jo kasneje, ko sva bila že poročena, velikokrat vzela v roke.
Ob dveh hčerkah, ki sta se nama rodili v zakonu, sem
imela toliko dela, da sem za nekaj časa pozabila na ''neumnosti''. Tega, da me
ima Joži neskončno rad, da je potrpežljiv z menoj, da sta deklici pridni in
zdravi, nekako nisem dovolj cenila. Če sem le imela ''pet minut'' časa, sem
iskala napake pri ljudeh, s katerimi sem delala ali pa z njimi prihajala
občasno v stik. Imeli so me za zlobno in prepirljivo žensko, ki uživa, kadar
koga poskusi ''utopiti v žlici vode''. Hčerki sta imeli očeta strašno radi, za
moje pojme celo malo preveč. ''Kaj pa, če je Joži pedofil?'' me je nekoč, po
nekem filmu na televiziji, boleče prešinilo. Mislila sem, da me bo kap od
groze. Več mesecev sem ga imela nenehno na očeh. Šele, ko sem ugotovila, da
njegovi dotiki do hčerk niso zločinski, sem odnehala z zalezovanjem, čeprav
strah še zmeraj ni izginil.
Leta so tekla, deklici sta odrasli, diplomirali, se
poročili. S starejšo sem imela ves čas lepe odnose, pazila sem tudi na
vnukinjo, z mlajšo pa sva se po njeni poroki še bolj odtujili. Kdo drug je bil
kriv kot njen partner oziroma njegovi starši! Bila sem prepričana, da jo
ščuvajo proti meni! Ravno v tistem času je imel Jože zdravstvene težave, bil je
več na pregledih kot doma, tako da me ni mogel brzdati, ko bi bilo treba. Nekega
dne mi je sredi službe počil film, v mislih sem začela obtoževati Jožija, zakaj
je sploh dopustil, da mi je hčerka obrnila hrbet. Začela sem se nekontrolirano
tresti, postalo mi je slabo, zato me je eden od sodelavcev odpeljal domov. Tam
je bilo še huje. Predstave o ''izgubljeni'' hčerki, ki se mi smeji za hrbtom,
se norčuje iz mene in mi kaže osle, so postajale iz minute v minuto hujše. Z
glavo sem butala ob mizo, da bi prišla k sebi, a ni nič pomagalo. Vso krvavo in
zmedeno me je našel mož, ko se je vrnil domov. Nemudoma je poklical rešilni
avto, ki me je odpeljal na psihiatrijo. Ne vem, kaj točno so tam počeli z
menoj, spominjam se le, da se mi je globoko oddahnilo, ko sem lahko legla v
posteljo in zaspala. Samo tega sem si želela: spati, spati, spati.
Naslednji dan, ko sem se prebudila, je bilo spet vse
tako, kot je moralo biti. Začudila sem se, kaj sploh delam v bolnišnici, saj
nisem bolna! Ko pa sem izvedela, kje točno sem, mi je skoraj zastalo srce:
prešinilo me je, da si je Joži našel drugo, mene pa je dal zapreti v norišnico.
Tega, kar se je dogajalo prejšnji dan, se, žal, nisem več spomnila. Na
okrevanju sem s težavo in velikim odporom ostala tri mesece. Spoznanje, da sem
že od malih nog trpela zaradi preganjavice, ni bilo lahko. Moj zdravnik se je le
čudil, kako to, da se nisem ''zrušila'' veliko prej, kot sem se.
Domov sem odnesla bogato zalogo zdravil, ki jih bom
morala uživati do zadnjega dne življenja. Ker si nisem hotela priznati, da sem
neke vrste psihični bolnik, sem po precej mučnem pogovoru z Jožijem poiskala
samoplačniškega psihoterapevta. Neskončno težak korak, a počasi že poskušam
navezovati stike s starši, ki sem se jim odrekla, pa z mladostnimi
prijateljicami, sosedi, za katere sem menila, da me sovražijo. Ni se lahko soočati
z lastnim obrazom, z lastno dušo! Vsem, ko doživljate podobno usodo, svetujem-
rešite se, dokler ne bo prepozno!«
👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇
še več zgodb, ki sem jim prisluhnila in potem zapisala, najdete v trilogiji.
Tudi poletna akcija, kupiš dve, dobiš tri, še poteka!💗💗💗
''free photo'': https://unsplash.com/photos/Cmk-EMLMcCY
Komentarji
Objavite komentar