JUTRI 2052

( ena od zgodb iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del) Gasilci na Dobračevi so bili nosilci kulture v kraju. Prvi so bili, ki so kupili voz, s katerim so mrliča odpeljali na britof. Pred tem je bil v uporabi navaden voziček. Za najem pogrebnega voza so gasilci dobili nekaj odškodnine. Nabavili so tudi črne prte (okoli leta 1931), z njimi so zamenjali bele, ki so bili do tedaj v uporabi. Za svoje člane so imeli tudi krancelj iz suhih rož, ki so ga po pogrebu odnesli nazaj v svoje prostore – za naslednjo priložnost. Da bi vsakič sproti kupovali kranceljne? Ne, to pa ne! Zdelo se jim je preveč potratno. Krancelj je pomenil le simbol pripadnosti društvu gasilcev, bil je del protokola. Tudi druga predvojna društva so se obvezno udeleževala pogrebov svojih članov. Nekaj posebnega je bil tudi križ (jera). Dva trakova, ki sta bila pripeta na križ, sta bila tako dolga, da sta ga morala nositi dva: vsak s svoje strani. Križe so imeli v vsaki cerkvi, tudi podružnični. Ko je bilo pogr

  SPOMINI NA MLADOST Karel :»Naša družina je bila ena tistih z veliko otroki. Kolikor jih je Bog dal. In ta je imel pri nas srečno roko, saj nas je bilo osem. Oče je bil skrben, mama, natančna in stroga. Ne pomnim, da bi si starši kdaj kaj privoščili. Od očetove delavske plače ni ostalo nič. O priboljških smo lahko le sanjali. V najemu smo imeli njivo, kjer smo pridelali krompir, zelje, fižol. Štiri kokoši so nesle jajca, a za osem lačnih ust jih je zmeraj zmanjkalo. Ko je mama za kosilo pripravila pečenega zajca, smo ga prej, preden ga je postavila na mizo, pojedli z očmi. Spali smo dva po dva v isti postelji. Midva z bratom je nisva imela, ker ni bilo zanjo nikjer prostora. Spala sva na dveh žimnicah, ki smo ju zvečer porinili izpod peči na sredino hiše. Zmeraj sva se prepirala za tanko odejo, ker je naju zeblo. Zjutraj sem bil neprespan, pogosto mi je bilo slabo, pa ne vem, zakaj. V šoli nismo imeli malice, prinesti smo jo morali od doma. Kakšen dan je mami zmanjkalo še kruha, kaj

  Majda je imela že vse od otroštva naprej fiksno idejo, da je nihče ne mara. Hitro je bila užaljena, še hitreje se je zaradi malenkosti sprla s sošolkami, doma pa z mamo, sestro in obema bratoma. Pogosto je jokala in se smilila sama sebi. Počutila se je, kot bi bila najbolj nesrečna in najbolj zavržena na svetu. Srečali sva se, ko so bila desetletja pomilovanja že za njo. Ko se je na moževo prošnjo odločila za dodatno psihoterapijo. ''To ali ločitev, druge poti ne vidim!'' je bil mož odločen in se o kakšni drugi možnosti sploh ni hotel pogovarjati. »Na preteklost danes gledam zelo drugače, z drugega zornega kota,« pripoveduje Majda. »Kaže, da sem se takšna, da sem nenehno valila krivdo na druge, že rodila,« meni, medtem ko razgrinja po mizi kopico popisanih listov, ki so nastajali skozi leta, ki jih je preživela na različnih terapijah. »Spominjam se mame, ki je bila odločna in dosledna ženska. Ni prenesla nereda. Sestra in oba brata sta jo ubogala, jaz pa sem iskala iz

  V poštenju je čast Božo je eden tistih, ki so trdno verjeli, da so vsi ljudje že po naravi pošteni, in čistega srca. Skozi dolga desetletja je na lastni koži doživljal marsikaj, kar tistim, ki jih je poznal, ni bilo v čast. Moj sogovornik se je rodil konec aprila leta 1945. Oče ga je kot partizan spočel na enem od obiskov v domačem kraju. Z Anko sta se poročila šele leta 1947, ko je bila izvoljenka že drugič noseča. V zgodovinskem spominu je ostalo zapisano, da je imel ravno na dan poroke mali Božo (Božidar) hude trebušne krče. Poroka se je v cerkvi odvijala na skrivaj, povabljenih je bilo le nekaj svojcev, otrok pa se je skozi ves obred drl kot jesihar, nazadnje pa je svojo desetletno teto pobruhal in se ji obilo pokakal na čisto nov predpasnik, ki ga je za tisto slovesnost nosila prvič. »Oče, dober kot kruh, me je imel zelo rad. Kadar ga niso spremljale bolečine v roki, v katero je bil ranjen, me je dvignil štuporamo in potem sva dirjala okoli hiše, kuža Muri pa za nama. Med