JUTRI 2052

      Marta (1950)   »Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji, na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali.    Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama, prav zaradi težav z vodo, nenehno nesrečna.    Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje per...

Zbiranje ''moških'' zgodb se počasi bliža zadnji piki na i. Če bi mi radi zaupali svojo, še imate mičkeno časa! * Jani mi je pred dnevi zaupal svojo pretresljivo zgodbo. Ko je bil star 11 let, ga je izrabil duhovnik. A hujša, kot zloraba so bile reakcije bližnjih. Duhovnika je lahko preklel, mame ni mogel. ''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo !'' mu je mama zabičala vsakič, ko se je zlomil. Med študijem je imel po spletu naključij priložnost, da je pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih. Šok, ki ga je doživel, je bil nepopisen. Mamine besede ( in njeno ravnanje ) je poslu šal ( in doživljal ) ponovno, a v drugačnem kontekstu. Ljudje, ki so bili solidarni z morilci, so bili jezni nanj, hkrati pa so mu dopovedovali: ''Molčali bomo. Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi zaradi pobojev nanj metali blato .'' Kako podobno slepi smo ljudje!

 (s prijateljico, 95-letno Ljerko!) Pogosto me vprašajo.«Povej nam, kdo so tisti, ki ti zaupajo svojo zgodbo? Kakšni so? Jaz tega nikoli ne bi storil (a)! Nikoli ne bi o sebi spregovoril s tujci.« Ne vem, kakšni so drugi narodi, a Slovenci smo res nekaj posebnega: na vse možne načine se trudimo, da tudi druge spravljamo v enake kalupe, v katerih smo tudi sami.  Zakaj je tako težko verjeti, da je neka Anka drugačna, da je nek Janez bolj odprt, kot smo mi? Zakaj je tako težko verjeti, da se po ''spovedi'' bolje počutimo? Tudi sama nisem in nočem biti v nobenem kalupu! Stara sem sicer 66 let in ''spodobilo'' bi se, tako pravi ljudski glas, da bi pri tej starosti že lahko sedela doma, pletla nogavice, vkuhavala marmelade in čakala na moža, ki bi krepko mudil s popoldanskega balinanja.  Nisem te sorte!  V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsika...

 Osmi marec, Materinski dan Bližajo se dnevi, ko se še malo bolj kot sicer poklonimo mamam, ženam, prijateljicam, ljubicam, sestram.... Včasih ne vemo, kaj bi jim podarili, da bi bilo malo drugače, bolj unikatno. Prepričana sem, da ne boste zgrešili, če jim poklonite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Prvi ali drugi del, lahko tudi oba! Lepo bi bilo, da vemo kaj več o tem, kako so ženske živele nekoč in kako živijo danes, se vam ne zdi?   LAHKO JU NAROČITE TUDI NA POVEZAVI   https://goo.gl/1qx5mf Še to: knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že 4. leto zapored uvrščena med najbolj brane knjige. In- tudi med najbolj izposojene! Koliko jih je, da bi jih doletela podobna čast? NAJBOLJE UVRŠČENA 2018