knjiga in čas

-





Živimo v zelo čudnih časih, zato sem še toliko bolj hvaležna, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače berejo tako starejši kot tudi mlajši. Lahko bi jih bilo še veliko več, a hitri tempo življenja nam od jutra do večera krade ta presneti čas!

Tudi sama veliko naredim zato, da glas o knjigi ne utone v pozabo. Ta teden, na primer, sem prevandrala ''pol'' Slovenije: začela sem v torek - v Konzorciju, naslednji dan odpotovala v Koper – v Libris, v četrtek smo se srečali v Trzinu, včeraj na LU v Kranju, danes popoldan pa bom raziskovala, kje leži Gabrovka.

Z bralci se veliko srečujem tudi ''izven'' teh poti. Pogovarjamo se predvsem o intimnih zgodbah, posledično pa tudi o zelo osebnih, o tistih, ki še kako zaznamujejo vsakega od nas. 

Na poti med knjigo in bralcem leži nešteto ovir, nešteto preprek. Ker domala vsak dan izvem za kakšno novo, sem za vsakega, ki odide domov s knjigo, še toliko bolj hvaležna.

Tako sem se v Delfinu (Izola) pogovarjala s skupino upokojencev. V tretjem življenjskem obdobju so zelo zasedeni, imajo nešteto dejavnosti, radi pa kaj postorijo tudi zase. 

''Ko sem doma, gledam nadaljevanke,'' je povedala prva, ''Resnične ljubezni, Padli angel, Gospodarica zlata, Esperanza, Ena žlahtna štorijam Zlomljeno srce, Bolnišnica na koncu mesta, Modna hiša Velvet, Violetta, Labirint skrivnosti. Za knjige preprosto nimam časa.''

''Ne pomnim, kdaj sem kaj prebrala za svojo dušo,'' mi je zaupala B.K., sicer profesorica slovenskega jezika na eni od srednjih šol. Ni časa.'' 

''Berem samo duhovno obarvane knjige. Na prvem mestu je Marjan Ogorelec, všeč so mi tudi knjige božanstvene bojevnice, a sem pozabila njeno ime.'' (Brigita 46)

''Trenutno se ukvarjam z EU pravom glede pravice do vode. Če že kaj preberem, so to žepnice, ki jih kupujem na letališču.'' (Karmen 37)

''A če kaj berem? A ste nori?!'' (srednješolec, 1. Letnik)

''Všeč so mi knjige Sreča do nebes, Bela masajka, Razcvet zavesti, Ljubezen v jeseni, Predana. Tvoji knjigi sta zelo drugačni, kajne?'' (Ljubica 53)

Včasih sem zelo žalostna, ko pravijo, da knjigi ne bodo prebrali zato, ker o tej tematiki ''vse vedo'', ker so se ''vse učili v šoli''. 

Preden se na kateremkoli literarnem večeru poslovim od sogovornikov, prosim, naj se začnejo doma več pogovarjati. Pa ne le doma- tudi med prijatelji. Ali kar tako z naključnimi znanci. Naj postanejo raziskovalci tudi oni, kajti pod preprogami preteklosti se skriva še marsikaj. 

Tako je Jelka, potem ko jo je navdušil prvi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, med nastajanjem ''družinskega drevesa'' ugotovila, da so ženske iz njenega rodu- vse od začetka 19. stoletja, vstopale v zakon kot nezakonske matere. 

Breda, Trbovlje:''Drugi del te knjige prinaša zgodbe treh generacij: babic, hčera in vnukinj. Šele potem ko so zgodbe na kupu, lahko ugotavljamo, kako se odnos do žensk skozi stoletja ni dosti spreminjal. Menjal se je le celofan.'' 

Pogosto rečem, da me veseli že dejstvo, da knjigo kupujete za darilo. Četudi mi pravite, da zanjo nimate časa, v meni tli upanje, da jo boste nekoč vseeno vzeli v roke.

Od srca sem hvaležna učiteljem, ki se o obeh knjigah pogovarjajo z učenci in dijaki. Če jo potem prebere en sam, je to že zadetek na loteriji! Vesela sem vsake priložnosti, da me povabite medse.

Vsem, ki boste za knjigo (moje ali kakšne druge) našli čas, že vnaprej hvala.

Milena

 knjigi lahko naročite na tejle povezavi:https://goo.gl/1qx5mf




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več