knjiga in čas

Živimo v zelo čudnih časih, zato sem še toliko bolj hvaležna, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače berejo tako starejši kot tudi mlajši. Lahko bi jih bilo še veliko več, a hitri tempo življenja nam od jutra do večera krade ta presneti čas!

Tudi sama veliko naredim zato, da glas o knjigi ne utone v pozabo. Ta teden, na primer, sem prevandrala ''pol'' Slovenije: začela sem v torek - v Konzorciju, naslednji dan odpotovala v Koper – v Libris, v četrtek smo se srečali v Trzinu, včeraj na LU v Kranju, danes popoldan pa bom raziskovala, kje leži Gabrovka.

Z bralci se veliko srečujem tudi ''izven'' teh poti. Pogovarjamo se predvsem o intimnih zgodbah, posledično pa tudi o zelo osebnih, o tistih, ki še kako zaznamujejo vsakega od nas. 

Na poti med knjigo in bralcem leži nešteto ovir, nešteto preprek. Ker domala vsak dan izvem za kakšno novo, sem za vsakega, ki odide domov s knjigo, še toliko bolj hvaležna.

Tako sem se v Delfinu (Izola) pogovarjala s skupino upokojencev. V tretjem življenjskem obdobju so zelo zasedeni, imajo nešteto dejavnosti, radi pa kaj postorijo tudi zase. 

''Ko sem doma, gledam nadaljevanke,'' je povedala prva, ''Resnične ljubezni, Padli angel, Gospodarica zlata, Esperanza, Ena žlahtna štorijam Zlomljeno srce, Bolnišnica na koncu mesta, Modna hiša Velvet, Violetta, Labirint skrivnosti. Za knjige preprosto nimam časa.''

''Ne pomnim, kdaj sem kaj prebrala za svojo dušo,'' mi je zaupala B.K., sicer profesorica slovenskega jezika na eni od srednjih šol. Ni časa.'' 

''Berem samo duhovno obarvane knjige. Na prvem mestu je Marjan Ogorelec, všeč so mi tudi knjige božanstvene bojevnice, a sem pozabila njeno ime.'' (Brigita 46)

''Trenutno se ukvarjam z EU pravom glede pravice do vode. Če že kaj preberem, so to žepnice, ki jih kupujem na letališču.'' (Karmen 37)

''A če kaj berem? A ste nori?!'' (srednješolec, 1. Letnik)

''Všeč so mi knjige Sreča do nebes, Bela masajka, Razcvet zavesti, Ljubezen v jeseni, Predana. Tvoji knjigi sta zelo drugačni, kajne?'' (Ljubica 53)

Včasih sem zelo žalostna, ko pravijo, da knjigi ne bodo prebrali zato, ker o tej tematiki ''vse vedo'', ker so se ''vse učili v šoli''. 

Preden se na kateremkoli literarnem večeru poslovim od sogovornikov, prosim, naj se začnejo doma več pogovarjati. Pa ne le doma- tudi med prijatelji. Ali kar tako z naključnimi znanci. Naj postanejo raziskovalci tudi oni, kajti pod preprogami preteklosti se skriva še marsikaj. 

Tako je Jelka, potem ko jo je navdušil prvi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, med nastajanjem ''družinskega drevesa'' ugotovila, da so ženske iz njenega rodu- vse od začetka 19. stoletja, vstopale v zakon kot nezakonske matere. 

Breda, Trbovlje:''Drugi del te knjige prinaša zgodbe treh generacij: babic, hčera in vnukinj. Šele potem ko so zgodbe na kupu, lahko ugotavljamo, kako se odnos do žensk skozi stoletja ni dosti spreminjal. Menjal se je le celofan.'' 

Pogosto rečem, da me veseli že dejstvo, da knjigo kupujete za darilo. Četudi mi pravite, da zanjo nimate časa, v meni tli upanje, da jo boste nekoč vseeno vzeli v roke.

Od srca sem hvaležna učiteljem, ki se o obeh knjigah pogovarjajo z učenci in dijaki. Če jo potem prebere en sam, je to že zadetek na loteriji! Vesela sem vsake priložnosti, da me povabite medse.

Vsem, ki boste za knjigo (moje ali kakšne druge) našli čas, že vnaprej hvala.

Milena

 knjigi lahko naročite na tejle povezavi:https://goo.gl/1qx5mf