Ogenj, rit in kače niso za igrače so našle mesto v eminentni knjigi

 Problemi, dosežki in izzivi. V obsežni knjigi so zbrani zapisi ob 50-letnici Slovenskega sociološkega društva, ki jih je uredil Zdravko Mlinar.

 

SPOZNANJA ZUNAJ URADNE ZNANOSTI: O SPOLNOSTI,

NASILJU NAD ŽENSKAMI IN ŠE O MNOGOČEM

Povod in izziv za ta zapis je bila objava poljudne knjige Milene Miklavčič o

spolnosti in nasilju nad ženskami (naj)starejše generacije, ki je pod naslovom

Ogenj, rit in kače niso za igrače z izjemno odmevnostjo prodrla v širšo

javnost.1 Hkrati pa gre pri tem tudi s strokovno sociološkega vidika za izziv

in priložnost, da opozorimo na nekatera vsebinska, metodološka in epistemološka

vprašanja, ki na splošno zadevajo vključevanje laikov v okviru t. i.

participatornih raziskovanj, ki v mednarodnem merilu prav zdaj stopajo

v ospredje. 

Torej ne gre le za vprašanje spolnosti, ampak tudi za izjemno

široko področje zunaj profesionalnega delovanja, ki je bilo do zdaj pogostoma

prezrto ali pa ga je uradna znanost a priori diskvalificirala. Ob tem,

ko razmišljamo o 50 ali 60 letih sociološkega delovanja, imamo tu anekdotično

predstavitev življenjskih razmer, ki sega 150 let nazaj.

Za poljudno obliko se v knjigi skrivajo pomembne vsebine, ki jih ne

morejo spregledati tudi poklicni raziskovalci tega področja človeškega

življenja. Čeprav je (tudi) iz slovenskih raziskav mogoče razbrati, da so se

v družbeni organiziranosti spolnosti v razmeroma kratkem času zgodile

velike spremembe, nobena izmed teh raziskav ne kaže razsežnosti in globine

teh sprememb tako prepričljivo kot izpovedi žensk starejše generacije,

ki so predstavljene v knjigi Milene Miklavčič. 

Med spolnostjo na slovenskem podeželju do sredine prejšnjega stoletja in danes prevladujočo spolno kulturo

ni skoraj nobenih podobnosti. To je zlasti očitno, če primerjamo pričevanja

o spolni ≫brezpravnosti≪ žensk (ki je bila navadno le en vidik njihove brezpravnosti)

iz knjige Milene Miklavčič in rezultate družboslovnih raziskav,

ki kažejo, da je na tem področju zlasti za mlajše generacije vsaj na vedenjski

ravni značilno precej hitro ≫izenačevanje≪ med spoloma. Medtem ko je bila

za ženske Milene Miklavčič spolnost predvsem dolžnost, povezana z neštetimi

tveganji (za moške pa vsaj deloma užitek), je spolnost danes pri večini

moških in žensk doživljana kot pomemben vir življenjskega zadovoljstva.

Vendar zanimivost intimnih izpovedi, zbranih v knjigi Milene Miklavčič,

ni v tem, da razkrivajo značilnosti restriktivne spolne kulture, ki je na

slovenskem podeželju prevladovala najmanj do druge polovice prejšnjega

stoletja. Izpovedi iz knjige Milene Zupančič so dragocen vir informacij, ker

kažejo, da se za temi splošnimi oznakami skrivajo življenja posameznikov,

ki so se na različne načine spoprijemali z omejitvami, ki so jim jih nalagale

utesnjujoča spolna kultura in pogosto težke življenjske razmere.

Ker izpovedi, ki jih je zbrala Milena Miklavčič, niso omejene le na spolnost,

je iz njih mogoče razbrati hkratno povezanost in ločenost spolnosti od

drugih vidikov vsakdanjega življenja. Pomanjkanje empatije pogosto ni bilo

značilno le za medčloveške odnose na področju spolnosti, ampak tudi za

druge intimne vezi. S tega vidika se je družbena organiziranost spolnosti ujemala

z organiziranostjo drugih področij vsakdanjega življenja. To pomeni,

da so bile neenakosti na drugih življenjskih področjih tesno povezane z razlikami

in neenakostmi na področju spolnosti (gl. na primer Bernik in Klavs,

2011; Leskošek et al., 2013). Ženska spolna ≫brezpravnost≪ je bila zato pogosto

le eno izmed prikrajšanj, ki je v tradicionalnem vaškem okolju zaznamovala

življenja žensk.

Hkrati pa je imela spolnost v podeželskem vsakdanu posebno mesto, saj

je bila povezana z močnimi predstavami o ≫(ne)spodobnosti≪ in ≫grešnosti

≪. Zato je bila spolnost namenoma spregledana in navadno zamolčana

sestavina vsakdanjega življenja – celo v sporazumevanju med spolnimi partnerji.

Na glas so bile navadno izrečene le prepovedi. Te so bile pogosto tudi

edina vsebina spolne socializacije, zato so ženske in moški vstopali v svet

spolnosti nepripravljeni in negotovi ter neusposobljeni za sporazumevanje

s partnerjem.

Trditvi o vsebinskem bogastvu izpovedi, ki jih je zbrala Milene Miklavčič,

bi bilo mogoče ugovarjati z argumentom, da ima zdravorazumsko (brez

slabšalnega prizvoka) opazovanje družbenih pojavov skoraj neizogibno tako

resne metodološke pomanjkljivosti, da je na ta način pridobljene informacije

treba presojati z resnimi zadržki. Vendar pa knjiga Milene Miklavčič v

metodološkem pogledu načelno nima drugačnih splošnih pomanjkljivosti

kot skrbno načrtovane kvalitativne raziskave. Tako kot za podatke, pridobljene

s strokovno izpeljanimi kvalitativnimi raziskavami, tudi za informacije,

predstavljene v njeni knjigi, velja, da jih ni mogoče šteti za reprezentativne

ter da so na njihovo zbiranje lahko močno vplivali interesi in preference

avtorice. Ob upoštevanju teh ≫normalnih≪ omejitev pa ni mogoče spregledati,

da je avtorici knjige uspelo spodbuditi svoje ≫informantke≪, da so spregovorile

o temi, o kateri so bile pred tem navadno vajene predvsem molčati.

Iz knjige je mogoče razbrati, da so bile za mnoge izmed njih pogovori z avtorico

knjige osvobajajoča izkušnja, saj so lahko prvič odkrito spregovorile o

trpkih izkušnjah.

Za sociologijo so lahko rezultati laičnih opazovanj pomemben vir

informacij

in spodbud. V metodološkem pogledu lahko sociologija

v njih najde prepričljive zglede – kot to kaže knjiga Milene Miklavčič

– empatičnosti in domiselnosti v zbiranju informacij, v vsebinskem pa

spodbudo za iskanje raziskovalnih tem, ki niso le znanstveno pomembne,

ampak ima njihovo raziskovanje tudi morebitno javno odmevnost in

družbeno-kulturni vpliv.

Ob tem na osnovi svojih izkušenj avtorica knjige poudarja: najpomembnejša

se ji zdi pristna radovednost. Nadalje: treba je bilo imeti veliko srčne

kulture, potrpljenja, strpnosti in predvsem časa. Če se pogovarjamo s starejšimi

ljudmi, se moramo naučiti vzpostavljati mostove zaupnosti, kar pogosto

ni lahko. Toda če sogovorniki začutijo, da smo prišli z iskrenimi nameni, če

jim dovolimo, da nas tudi oni kaj vprašajo, pobrskajo po naši intimi, dopustimo,

da postane pogovor oseben tudi v nasprotni smeri, smo pol poti do

bližnjega že prehodili. Temu še dodaja, da ima skoraj vsaka slovenska vas

kakšnega lokalnega zgodovinarja, priložnostnega raziskovalca ali zbiratelja

predmetov iz preteklosti. Podobno pa velja tudi za lokalne duhovnike, starejše,

že upokojene zdravnike, učitelje. Na splošno pa se je bilo treba naučiti

poslušati, nikoli hiteti in nikoli prekinjati toka pripovedi. Treba je bilo upoštevati,

da se včasih naredi tudi več 100 km zastonj, da se pripovedovalca

obišče dvakrat, trikrat, preden se ‘zgodi’ prava zgodba. In ne nazadnje, če bi

pri tem gledali na to, koliko boš za raziskavo plačan, je bolje, če se je sploh

ne lotiš.

Pri sociološkem ocenjevanju takih del ne smemo niti lahkotno izenačevati

strokovno/znanstveno in laično niti jih kar vnaprej kategorialno zavračati

oz. izključevati. Potreben je bolj diferenciran odnos do tega vprašanja, tako

da tudi znotraj znanstvenega/strokovnega delovanja upoštevamo različno

zahtevnost. Laiki so že sicer kar množično angažirani v okviru ljubiteljskih

preučevanj, domoznanskih, rodoslovnih in drugih, ki pretežno temeljijo na

zbiranju informacij, vendar brez naše prisotnosti in usmerjanja. Največkrat

gre za zgodovinske in etnološke teme. Premalo pa smo to upoštevali pri

našem sociološkem delovanju. Pri tem imamo lahko v mislih ženske študije,

ruralno sociologijo pa tudi vprašanja o čustvenosti, človekovem telesu itn.

V povezavi s tem Milena Miklavčič pravi: ≫V malo manj kot 30 letih,

ko sem Slovenijo prečesala po dolgem in počez, sem srečala ogromno t. i.

‘lokalnih zgodovinarjev in etnologov’, ki so bili delu, ki so ga prostovoljno,

brezplačno in s srcem opravljali, neizmerno predani. Svoje informacije,

kolikor so jih o zgodovini intime, ki me je zanimala, sploh imeli, so z veseljem

in brez zadržkov delili z menoj. Alfonz Zajec iz Žirov pa je – za nameček

– za potrebe dokumentarnega filma o knjigi Ogenj, rit in kače niso za

igrače ponudil režiserju tudi ves fotoarhiv, ki ga zbira in nenehno bogati,

kar pomni. Sploh pa je gospod Alfonz tiste vrste raziskovalec, ki je obenem

tudi ‘živa enciklopedija’ o vsem, kar se je pomembnega in nepomembnega v

preteklosti zgodilo na Žirovskem.≪

Potem ko sva obsežneje predstavila knjigo in delovanje Milene Miklavčič,

naj tukaj vsaj opozoriva na širši krog domačinov iz Žirov, ki se vključujejo

v ljubiteljske raziskovalne aktivnosti. Pri tem ne gre le za domačine z nižjo

stopnjo izobrazbe, ampak tudi za tiste, ki se kot strokovnjaki po upokojitvi

angažirajo v obravnavi lokalno relevantnih vprašanj.

Na najizrazitejši primer takega delovanja je opozoril Franc Jan s svojo

knjigo Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike (2010). Po uspešni

karieri, ki jo je dosegel kot fizik, se je po upokojitvi začel ukvarjati z rodoslovjem.

Pri tem se je opiral na predhodno znanje s področja računalništva

in se odzival na obiske sorodnikov izseljencev v Ameriki, s katerimi je

vzpostavljal tesnejše stike in pri tem prek spleta dobival vpogled v ameriške

arhive, ko so bili še brezplačno dostopni. Pri tem ugotavlja, da tega dela ne

bi nikoli prijavil kot poseben projekt pri kaki ustanovi, ker je bil rezultat zbiranja

podatkov o žirovskih izseljencih nepredvidljiv in se ne bi mogel vezati

na kake časovne roke. Zbral je veliko dokumentov o življenju več kot 600

žirovskih izseljencev v Ameriki in njihovih stikih z domačim krajem. Besedila

mu je lektorirala svakinja Vladka Jan kot darilo za njegovo 87-letnico.

Knjigo je pripravljal približno 10 let in jo izdal v samozaložbi na osnovi družinskih

virov, brez druge finančne pomoči.2

Podobno študijo, kot je knjiga Milene Miklavčič, je napisal tudi Miha

Naglič (et al. (ur)., 2012), diplomirani filozof in sociolog, ki deluje kot

movens agens kulturnega življenja v Žireh. Prav on že skozi desetletja predstavlja

vezni člen med lokalno ustvarjalnostjo ter akademskim svetom znanosti

in umetnosti. To je še posebej očitno iz Žirovskega občasnika, ki ga je

sam zasnoval in v katerem že 36 let opravlja to vlogo.

Na zbliževanje med znanstveno, akademsko sfero delovanja in laičnimi

prostovoljskimi aktivnostmi kaže monografija Tabor v Žireh, v kateri je tudi

s pomočjo rojakinje, etnologinje Marije Stanonik, prišlo do sodelovanja med

tistimi domačini, ki so v njeni pripravi izhajali iz svojih življenjskih izkušenj

v smislu domoznanstva, in tistimi univerzitetnimi raziskovalci, ki po svoji

specialnosti lahko v konkretnem okolju najdejo relevantno tematiko (na primer

zgodovinar Vasko Simoniti o Taboru v Žireh in še vrsta strokovnjakov

– geograf, slavistka, inženir idr.). Ljubiteljska in ožjestrokovna motiviranost

sta se torej tako zbližali v pripravi konkretne monografije. Poleg temeljne

misli, da stroka lahko nadgrajuje laična prizadevanja, se torej v praksi že

pojavlja tudi komplementarnost glede na različen način obravnave različnih

tem. Takšna kombinacija vodi do rezultata, kot je knjiga, ki pritegne izjemno

pozornost krajanov. Gre torej za nekakšen neizkoriščen domoznanski potencial,

ki ga v sociologiji še nismo niti zadosti razkrivali niti aktivirali. Raziskave

o socialnem kapitalu bi bilo torej treba razširiti tudi na to področje. Pri

tem pa bi kot povezovalne akterje lahko postavljali v ospredje strokovnjake

z vseh znanstvenih področij, ki na Slovenskem še večinoma gojijo tudi svoje

občutke pripadnosti krajevnemu okolju.

Tudi pravnik Janez Jereb se je po upokojitvi, ko je sklenil svojo kariero

v okviru slovenske policije, intenzivneje posvetil rodoslovnemu preučevanju,

sicer pa je že njegova študija Tržaški najdenčki (Tržačani) na Žirovskem

naletela na veliko odmevnost in tudi dobila potrditev zgodovinarjev

kot uporaben prispevek za stroko. Nejko Podobnik pa je najprej kot urednik

tovarniškega lista Alpine – Življenje in delo – ter po upokojitvi s svojim

domoznanskim in z rodoslovnim preučevanjem bogatil kulturno življenje

kraja. Ne nazadnje pa se tu pojavlja izjemno obsežno delo Knjiga hiš na

Žirovskem, ki sta ga povsem volontersko pripravila Petra Leben Seljak in

Alojz Demšar (2010), to je pritegnilo izjemno množičen odziv prebivalcev

Žirov in širše okolice. Prostor nam ne dopušča, da bi presegli okvir le nekaterih

fragmentarnih predstavitev na tem mestu.

Vse to tudi nam, sociologom in sociologinjam, nakazuje nove izzive in

naloge za nadaljnje delovanje, ki bo presegalo okvire uradne znanosti.

Literatura

Bernik, I., Klavs, I. (2011). Spolno življenje v Sloveniji. Maribor, Aristej.

Hribar, S.a (2014). Kako je danes vse drugače! Žirovski občasnik: zbornik za vsa vprašanja

na Žirovskem, let. 35, št. 44, str. 13–19.

Jan, F. (2010). Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike. Žiri, samozaložba.

Jereb, J. (2015). Tržaški najdenčki (Tržačani) na Žirovskem. Žirovski občasnik: zbornik

za vsa vprašanja na Žirovskem, let. 36, št. 45, str. 89–107.

Leben Seljak, P., Demšar, A. (2010). Knjiga hiš na Žirovskem. Ljubljana, Pegaz

International.

Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I.a, Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek,

D., Sedmak, M., Kralj, A. (2013). Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Aristej, Maribor.

Miklavčič, M. (2013). Ogenj, rit in kače niso za igrače. Žiri, Jutri.

Mlakar, A., Stanonik, M. (ur.) (2005). Tabor v Žireh: domoznanski zbornik. Žiri, Zgodovinsko

društvo Tabor.

Mlinar, Z. (2012). Spodbude iz doline ‘na koncu sveta’. V: Žirovski enkratnik: zbornik

o Mihu Nagliču, uredniku Žirovskega občasnika. Ljubljana, Pegaz International, str.

103–111.

Naglič, M. et al. (ur.) (2012). Žirovski enkratnik: Zbornik o Mihu Nagliču, uredniku

Žirovskega občasnika. Ljubljana, Pegaz International.

Naglič, M. (2014). Kratke žirovske: žirovske dogodivščine in anekdote: kratke, resnične,

morda vsaj malo duhovite ali včasih prav dramatične zgodbe, ki so se nekaterim Žirovcem

in Žirovkam primerile na Žirovskem ali po svetu v 20. Stoletju. Ljubljana, Pegaz

International.

Podobnik, N. (1997). Časopis je spodbujal razvoj in rastel hkrati s podjetjem: ob

35-letnici našega časopisa Delo – življenje, Pol stoletja Alpine: zbornik, str. 102–103.

Zdravko Mlinar, sociolog, dr. znanosti, redni profesor za prostorsko sociologijo (v pokoju), akademik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Dr. Ivan Bernik, raziskovalec in redni profesor na Fakulteti za družbene vede.