nekaj podatkov o avtorici Mileni Miklavčič

-






Milena Miklavčič
Milena se je rodila leta 1952 v Žireh. Že v drugem razredu je začela pisati za Dnevnikovo mladinsko prilogo Mlada njiva. Pisatelj Ferdo Godina, ki je bil urednik, je njene proste spise pogosto pohvalil in tudi nagradil
. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Pedagoško gimnazijo v Ljubljani. Kljub želji, da bi postala novinarka, ji je usoda namenila drugačno poslanstvo. Pri dvajsetih letih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci.
A ljubezen do novinarskega poklica je kasneje, po spletu slučajnosti, premagala vse pomisleke. Dobila je življenjsko priložnost: na radiu Žiri je pričela delati z vso zagnanostjo. Z blagoslovom takratne glavne urednice Jelke Mlakar je, med drugim, na noge postavila otroški in kulturni program, kasneje pa tudi oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''.
Leta 1999 je za našteto radijsko delo v tednu vseživljenjskega učenja prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.
Povabili so jo tudi k televiziji. Malo manj kot sedem let se je za oddajo Pomagajmo si na TV Slovenija podpisovala pod prispevki o socialno ogroženih posameznikih.
Nepretrgoma - že četrt stoletja piše resnične zgodbe, imenovane Usode za Gorenjski glas. Objavlja tudi v Žirovskem občasniku.
Njena strast so intervjuji, ki so našli mesto tudi v Vzajemnosti, Utripu, Naši ženi, Idrijskih novicah, Ločanki in na upokojenskem portalu Moja leta.
Za Nedelo že več let piše odgovore v izjemno popularni rubriki ''Milena svetuje''. Na radiu Sora beleži tedenski utrip v Ponedeljkovih komentarjih. Uredila je številne zbornike različnih društev in organizacij, tudi žirovskih.
Več kot deset let je vodila tako imenovane Sredine večere, kulturno – pogovorne večere z znanimi osebnostmi iz sveta kulture v Kašči v Škofji Loki. Sem in tja podobne večere organizira tudi v Žireh. Šest let je pomagala žirovskim klekljaricam pri organizaciji slovenskih klekljarskih dni. Ob tej priložnosti so potekali tudi literarni natečaji, ki so bili zmeraj zelo dobro obiskani.
Že tretji mandat je predsednica Območnega združenja RK Škofja Loka, v prvi vrsti pa se posveča družini, predvsem trem vnukom. Pisanje je bilo in je še njena velika ljubezen, ki jo spremlja že vse življenje.

Literarna dela:

Glavni razlog za nastanek prve zbirke črkastih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je izšla leta 1995 pri časopisno-založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila hči, ki ni hotela brati.
Njena druga knjiga nosi naslov Usode in je izšla leta 2003. V njej so zbrane resnične zgodbe, ki so v preteklosti že izhajale v podlistku z istim naslovom.
Razlog za izid tretje knjige pravljic Pri hrastu na levo je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki jo je zelo potrla. Knjigo so na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v oktobru 2007 razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006.
Konec leta 2008 je v samozaložbi izšla otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku. Detektivska pustolovka nekega Blaža M. je bila pri mladih bralcih zelo dobro sprejeta, Denis Poniž pa je napisal zelo navdušujočo uvodno besedo.
Na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, na katerem sodelujejo pisoči iz Avstrije, Nemčije, Italije in Slovenije, je slikanica Šnitka med več kot sto sodelujočimi leta 2009 prejela posebno priznanje žirije, 2010 pa je bila enake pozornosti deležna slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju je bila leta 2012 s tretjo nagrado ozaljšana slikanica Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, nagrajena je bila tudi slikanica Gal in lačne hruške.
Leta 2011 je svojevrstno pozornost zabeležila knjiga z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov.


Literarne nagrade
V maju 2012 je Milena Miklavčič prejela prvo nagrado na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija je bila soglasna, da je njena zgodba Plašč- najboljša.
Na literarnem natečaju DPM Beltinci pa so pod vodstvom pesnika Roberta Titan-Felixa- prav tako soglasno- postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.
Njene pravljice so se uvrstile med najboljše na literarnem natečaju založbe Eno in na portalu www.pravljica.si ter pri reviji za najmlajše - Zmajček.
Leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 pa je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. V življenju je napisala zgolj tri pesmi, ena od teh, Ko boš umrl, je postala zmagovalka na največjem slovenskem pesniškem turnirju 2015, ki ga je organizirala založba Pivec.
Še pika na i
Neverjeten odziv med slovenskimi bralci pa še zmeraj - ali celo vedno bolj - žanje knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, že trinajsta Milenina knjiga. O njej je Filmski studio Virc, v sodelovanju z RTV Slovenija posnel tudi dokumentarni, 50. minutni film.
Milena je bila že večkrat gostja na vseh osrednjih TV postajah v Sloveniji, težko pa bi tudi našli revijo oziroma časopis, ki o njej in o knjigi še ne bi objavil udarnega intervjuja.

Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, je spoznala, da je ''na vroči sledi'', o kateri pred njo še nihče ni ne raziskoval ne pisal.
Pripovedi, ki odgrinjajo tančice skrivnosti o intimi naših prednikov, so postale njena življenjska ''pot'', njena strast.
Milena je neizmerno vesela, da ji je v litewrrnem svetu, ki ni ravno prizanesljiv, uspelo. V Sloveniji izide letno okoli 6000 knjig, v zadnjih treh letih se bralstva še nobena ni dotaknila na tak način kot knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Tako bralci kot tudi kritiki in stroka priznavajo, da so zapisane zgodbe iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov, obenem pa tenkočutne in korektne in se zategadelj zelo unikatne.
Kot kažejo zadnje raziskave, je Milenina knjiga posebna tudi v evropskem prostoru!
Že tri leta zapored je na samem vrhu po branosti in tudi po prodaji.Naj izposojena knjiga
Doživela je že osemnajst dotisov, berejo jo tako izobraženci kot preprosti bralci, Mileno pa so povabili že na 381 literarno-pogovornih večerov.

Več o različnih dogodkih, ki se sučejo okoli te knjige, pa lahko najdete na povezavi

http://jutri-2052.blogspot.si/

Objave v medijih:
 122000 POVEZAV V SPLETU



radio 1- z BOŠTJANOM ROMIHOM

PREDAVANJE V NUK U

http://galerija.radio1.si/0b3-4b38-9

zaljubljeni v življenje- Z nino osenar


YOU TUBE

ČLANEK NA MMC


SIOL

POVZETEK -LJUBEZEN OD A DO Ž

https://www.dnevnik.si/1042731276


samo rugelj na SIOLU

DOKUMENTAREC OGENJ, RIT IN KAČE


NOVA TV24

PORTAL IDRIJA.COM

PRI ZVEZDANI MLAKAR

DNEVNIK

 MOJA LETA.SI

NEKAJ OD TU IN TAM


NAJA


UTRINEK


REPORTER


NA OREHKU

 LITIJA

PRI SLEPIH V KRANJU


EDEN OD KOMENTARJEV


NA RADIU ŠTUDENT



ZARJA



GORENJSKI GLAS


TRIBUNA

 PRIMORSKA BERE


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več