Nasilje nad ženskami- nekoč in danes

 

 

 

 ''Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je tudi nekakšna zbirka vzorcev, ki se podedujejo iz generacije v generacijo. Ženske bi jih morale poznati, ker le tako bi se lahko bolj prepričljivo branile pred nasiljem.'' 

/Simona A. Kržišnik/

 

Pred dnevi je ves svet obeležil Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Vrstili so se govori, prebirali smo podatke o grozljivih statistikah, tisti, ki tovrstnega nasilja od blizu ne poznajo, so se zgražali, zakaj raje ne razmišljamo pozitivno in nasilja sploh ne vidimo, spet drugi so se čudili, kako to, da je nasilja toliko, saj vendar živimo že v 21. stoletju!

Mediji so se tokrat in tudi sicer osredotočali na nasilje, ki ga doživljajo ženske znotraj partnerstev. Moških, ki imajo težko roko – vsaj tako se zdi – je v družbi, v kateri živimo, vedno več. A ženske s krvavečimi ustnicami, razbitimi arkadami, polomljenimi rebri, izmaličeno samopodobo in z brez števila strahovi niso od danes. So že od včeraj in že od vekomaj.

Žal o tej plati življenja naših prednikov vemo bolj malo ali nič, ker imamo že v genih, da vse tisto, kar nas moti, pometamo pod preprogo in se potem obnašamo, kot da je vse lepo in prav.

Slovenci se že vrsto desetletij delimo na ”leve” in ”desne”, a imamo hočeš – nočeš eno bolečo skupno točko: o nasilju nad ženskami že leta preveč govorimo in veliko premalo storimo, da ga ne bi bilo.

Morda bo ob tej misli kdo zarobantil in mi požugal s prstom, češ, v naših, krščanskih družinah pa nasilja vendar ni! Motite se! Je bilo in je še zmeraj! Nasilju še nikoli ni bilo mar ne za politično, ne za versko prepričanje.

V trenutkih, ko bi najraje zbežali nekam strašno daleč, ko se nam zdi, da niti molitev ne pomaga več, verjamemo, da je bilo nekoč vse drugače. Bolje in lepše. Žal se motimo. Motijo se tudi tisti, ki nam preteklost /ne/ hote slikajo kot nekakšno ”Cvetje v jeseni”.

Ko bi lahko priklicali v življenje tiste ženske, ki so svoje skrivnosti in bolečine odnesle s seboj v grob, bi izvedeli, da so tudi po naših mamah, babicah in prababicah padale batine. Razlog za udarce je bil lahko zelo banalen: če je bila premalo ponižna. Ali premalo spoštljiva do svoje tašče. Preveč razsipna z moko, ko je pekla kruh. Če ji je kakšen koder las preveč kukal izza tesno zavezane rute. Se je preveč branila, ko je mož zahteval od nje svoje ”pravice” (spolnost).

Nasilja so bile deležne že majhne deklice, ki so jih starši v rosnih, še otroških letih pošiljali služit za pestrne, pastirice, dekle. Je koga kdaj zanimalo, kaj vse so morale potrpeti? Še danes si zapiramo oči pred kruto resnico in se osredotočamo zgolj na floskule o tem, da je bilo hudo, a le zato, ker so bile lačne, bose in so jih tepli. Deklice so pogosto doživljale spolno nasilje. Ne le od hlapcev, tudi od gospodarja na kmetiji. Če je zanosila, je bila sama kriva.

Prekleta prešuštnica, lajdra hudičeva, so jo zmerjali. Celo s prižnice.

Še pred desetimi leti se je dogajalo, da tu in tam policisti niso jemali resno žensk, ki so prijavljale posilstva. ”Mu že ni hotela dati,” so se posmehovali v moški solidarnosti.

Tja do šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ženska, ki je rojevala deklice manj vredna. Frdamana. Ko je družina izbirala, kdo bo nadaljeval šolanje, so imeli dečki prednost. Sinovi so bili tisti, ki so podedovali kmetije, četudi so bile hčerke pogosto bolj sposobne za to vlogo.

Tudi besedo prešuštnik so predniki uporabljali zelo redko- če sploh kdaj. Padle ženske (noseče pred zakonsko zvezo) so bile za svoje stanje zmeraj same krive.

Zelo podobno je marsikje še danes. Ženskam ni bilo postlano z rožicami niti v času tako imenovanega zlatega socializma. V mojem kraju, na primer smo letos praznovali komaj štirideseto obletnico ustanovitve prvega vrtca. A si predstavljate, kako so se počutile ženske, ki so morale iti na šiht, otroke pa so puščale doma – same, ker ni bilo nikogar, ki bi pazil nanje? Kako ponižne in izrabljene so bile tiste, ki so ostajale doma in so za vsak dinar, pogosto celo na zelo poniževalen način, prosile moža? O kakšnih tako opevanih ženskih pravicah ni bilo govora! Še k maši nis/m/o smele priti v hlačah, ker to ni bilo spodobno. Pod naglavno ruto, spodobno zavezano pod brado, se je skrivalo nešteto žensk, ki so doživljale nasilje. Njihovega tihega krika na pomoč, žal, nihče nikoli ni slišal. Če jo je mož tepel, so ji dobrohotno svetovali, naj malo manj vrti gofljo.

O teh ”starih časih” danes ne vemo dosti tudi zato, ker smo v odnosu do ženske zgolj zamenjali celofan, nasilje je še zmeraj prisotno, dobilo je le drugo vsebino.

Danes se nam zdi, da je ženska na boljšem kot nekoč. Pa temu ni zmeraj tako. Hote ali nehote, žal, mižimo pred številnimi pritlehnimi oblikami nasilja, ki žensko populacijo krepko in brez usmiljenja drži v svojih šapah. Kaj smo naredili zato, da deklice ne bi dajale na razpolago svojih telesc že pri dvanajstih, trinajstih letih ali še prej?

Kaj smo storili, da bi izkoreninili otroške poroke? Otroške nosečnosti? Otroško prostitucijo?

Kako, mislite, da na mlada dekleta vplivajo naslovi kot so:Koliko denarja porabijo ženske za make – up? 10 modnih napak, zaradi katerih nismo videti popolno. Moški razkrili, kakšno telo jih najbolj privlači. Ženske stradajo, da bi bile bolj privlačne?

Ste že prešteli mlade ženske, ki se množično, malodane že patološko, povsem izgubljeno in brez pameti vdajajo preštevilnim ezoterično-duhovnim združbam, ki jim perejo možgane?

Ker je starše in ne nazadnje tudi učitelje sram spregovoriti o spolnosti, si dekleta nabirajo izkušnje in znanje na bolj ali manj dosegljivih pornografskih straneh.

Bentimo in protestiramo proti tistim, ki se odločajo za splav, ob tem pa ne naredimo nič, da bi jih pravočasno osvestili, da bi začele spoštovati sebe. Ker je pač lažna sramežljivost še zmeraj cenjena čednost!

Družba jim je nasilno odvzela vrednote, željo po materinstvu in družini. 21. stoletje danes iz ženske ustvarja lutko z opranimi možgani, ki verjame v horoskope, ravna pa se po nasvetih iz svoje priljubljene ženske revije.

Verjame pa tudi, da je rojena za princa na belem konju, ki jo čaka za prvim ovinkom. Je potem čudno, da trpinčena ženska potrebuje najmanj dvajset let, da dojame, da princi ženske pač ne tepejo? Niti je ne posiljujejo!

Zadnjič je nek ugleden gospod z desnice mojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače označil za ”pornografijo”.

Nek drug ugleden gospod z levice- zgodovinar- pa je bil ogorčen, ker sem pisala o vojakih iz 1. svetovne vojne ter o njihovih spolnih izkušnjah s Soške fronte drugače, kot je zapisano v učbenikih, ki jih je pisal sam.

Ko sem mu omenila, da verjetno še zmeraj verjame v štorkljo, je bil ogorčen.

Vedno bolj verjamem tistim, ki trdijo, da je moja knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače tudi neprecenljiva zbirka ”vzorcev” o tem, kaj smo v preteklosti počeli narobe.

Zagovorniki in fanatični ljubitelji pometanja pod preprogo jo bodo zato še naprej prezirali, upam pa, da jo bodo brali vsaj tisti, ki želijo, da bi bilo nasilja nad ženskami že danes manj, kot ga je.