JUTRI 2052

Romantična večerja v dvoje Zadnjič sem na facebooku spoznal eno čudno bejbo. Nenavadno, vam rečem. V ušesih ni imela nobenih uhanov, iz nosu ji niso štrleli obročki in kot mi je rekla, je tudi njen popek še zmeraj neomadeževan. Brez kakršnih koli pirsingov. »Pa je s teboj vse okej?« sem jo nejeverno vprašal, medtem ko mi je srce, v sladkem pričakovanju, bilo kot noro. »Zakaj ne bi bilo?« mi je s povsem nedolžnim vprašanjem kliknila nazaj. Po fotki sodeč je imela goste, skodrane lase, ne rjave, ne črne, niti blond. Nekje vmes ali malo mešano. Koktail barv pravzaprav. Fotografijo mi je uspelo povečati čez ves ekran. Njen sramežljivi, zelo lušten nasmeh, me je spremljal kot bi bila Mona Lisa, kamorkoli sem se obrnil. »Imaš kakšnega brata ali sestro?« jo pobaram že zarana, preden sem odfrčal na vlak. »Ja, imam,« mi nemudoma odgovori,«štiri sestre in enega brata.« Skoraj me je kap. Pa saj niso resni! Mar njeni ta stari ne vedo, da smo v 21. stoletju in da smo ment...

Pride kdaj kakšen dan, ko se, ko ga je konec, zdi, da je bil popoln. Sobota, 19. maja, je bila take sorte. Najprej sva se z Andrejo zapeljali v Selško dolino, kjer je praznoval rojstni dan VIKTOR POTOČNIK iz Stirpnika. Ob svoji okrogli obletnici se je odrekel rojstnodnevnim darilom, povabljene pa je prosil, če vseeeno nekaj prispevajo za mamico Andrejo in njene tri hčerke. Trenutek, ko so ji izročili dar, je bil nepozaben, za zmeraj zapisan v srce. Od srca hvala Viktor in neskončno upam, da vas bodo posnemali tudi drugi. ************************************************* Iz Selc /Rovn/, kjer se je praznovalo, sem se odpeljala k Sv. Trojici v Slovenske Gorice. Tam je KULTURNO DRUŠTVO RECIKLAŽA podeljevalo nagrade tistim, ki so poslali svoja prozna dela na Literarni natečaj pod naslovom » Akakij Akakijevič v plašču sodobnosti «, s katerim so obujali v življenje literarno mojstrovino Plašč, nastalo izpod peresa ruskega pisatelja Nikolaja V. Gogolja. 3. nagrado je prejel...

Sredi samotne zime moje sobe, z rdečimi, kockastimi zavesami na oknu, skozi katerega je mrzlo pihalo, ob sveči, ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične krice- krace , so za mizo sedeli spomini. Dva ali trije so vlekli pipo, ostali so pihali v otrple dlani in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih, ki so se skrivali pod snegom. Tisti, ki je nosil očala, se je spomnil na travna pobočja, posejana z rdečim makom, med zlatom pšenice in ječmena, glasnih ptic, ki so se spreletavale okoli strašila oblečenega v stare, preperele cunje! Ležala sem na peči in zadovoljno božala muco, ki se mi je motovilila med nogami. Bila je mehka, volna, vroča pravzaprav. Kdo ve, zakaj neki so tisti, ki so se izgubljali v davni preteklosti, pozabili nanjo, ne vedoč, da jo še zmeraj izzivajo blagi šepeti, ki sprva milo in negotovo pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov, ha, ha, ha, potem pa se spremenijo v pihajoče bike, ki, ...

Teta Mica je bila špasna ženska. Sredi poletja je nosila debele rjave nogavice, ki jih je, malo nad koleni, pritrjevala s široko elastiko, katera se ji je po navadi zažrla v kožo in za seboj puščala mavrične sledi. Otroci smo ji radi neopazno sledili, kajti počela je stvari, ki jih ni nihče drug. Kadar smo jo videli, da je tekla proti polju s koruzo, smo se pričeli hihitati, saj smo vedeli, da se ji mudi lulat. Spodrecala si je krilo in dva, tri predpasnike. Prej, preden pa je počepnila, je oprezno pogledala okoli sebe. Če smo imeli srečo, smo videli kakšen košček njenih golih, belih stegen, več pa nikoli. Spomladi, ko so pognale koprive, je vsako jutro vzela košaro in jih šla nabirat. Pojma nimam, kako to, da je niso nikoli opekle! S prosto roko je trgala vršičke in jih skrbno polagala v košaro. ''Kaj ti bodo koprive?'' smo jo spraševali, ko smo stali v varni razdalji, za vsak slučaj, kajti mnogi med nami so že občutili pekoče dotike. Premeteno se je z...