Google+ Followers

nedelja, 13. maj 2012

Koprive tete Mice





Teta Mica je bila špasna ženska. Sredi poletja je nosila debele rjave nogavice, ki jih je, malo nad koleni, pritrjevala s široko elastiko, katera se ji je po navadi zažrla v kožo in za seboj puščala mavrične sledi. Otroci smo ji radi neopazno sledili, kajti počela je stvari, ki jih ni nihče drug. Kadar smo jo videli, da je tekla proti polju s koruzo, smo se pričeli hihitati, saj smo vedeli, da se ji mudi lulat. Spodrecala si je krilo in dva, tri predpasnike. Prej, preden pa je počepnila, je oprezno pogledala okoli sebe. Če smo imeli srečo, smo videli kakšen košček njenih golih, belih stegen, več pa nikoli.
Spomladi, ko so pognale koprive, je vsako jutro vzela košaro in jih šla nabirat. Pojma nimam, kako to, da je niso nikoli opekle! S prosto roko je trgala vršičke in jih skrbno polagala v košaro.
''Kaj ti bodo koprive?'' smo jo spraševali, ko smo stali v varni razdalji, za vsak slučaj, kajti mnogi med nami so že občutili pekoče dotike.
Premeteno se je zahahljala in si popravila vozel rute pod vratom.
Radovedno smo ji sledili do črne kuhinje, kjer se nam je zmeraj globoko oddahnilo, kajti nikoli ni zahtevala, naj si očedimo čevlje. Blata in peska je bilo že brez nas povsod dovolj.
Koprive je potem oprala vsaj v desetih vodah.
''Zaradi psov, ki svinjajo povsod, kjer ni treba,'' je dodala mrko.
K štedilniku, v katerem ogenj ni ugasnil niti sredi najbolj vročega poletja, smo že zarana prinesli nekaj naročij drv. Ko je v črno, zelo težko posodo vrgla malo masla in sesekljano čebulo, je tisti, ki je bil najbolj priden, lahko mešal toliko časa, dokler ni postala zlato rumena. Koprive je skuhala posebej, kajti del vode, ki je med vrenjem krepko pozelenela, je uporabljala za zdravila. Če je slučajno pozabila na česen, smo jo hitro spomnili. Najlepše je bilo takrat, ko je v gosto zmes, ki je dišala tudi po ocvrtem maslu, stresla skodelico kislega mleka. Takrat so se nam že pričele cediti sline, počasi smo se, drug za drugim, zdrenjali na leseno klop, od koder smo pregnali Pepija, rjavega, progastega mačka, ki se je sitno in godrnjaje umaknil šele na Micino prigovarjanje.
Na krožnike iz težkega belega porcelana nam je najprej stresla nekaj vročih, še neolupljenih krompirjev, katerim je dodala dve, največ tri zajemalke kopriv. Bili smo tiho kot miške, požirali smo slino in mencali s koleni. Da bi se suvali s komolci, tako kot običajno?! Nikomur ni padlo na pamet, saj bi se teta Mica lahko razjezila in nas poslala domov.
''Najprej eno zdravo Marijo,'' je dejala in pobožno sklenila roki. Žebraje smo ponavljali za njo  in si želeli, da bi lahko čim prej vzeli v roke žlico in se lotili kopriv.
Nikoli se nam ni pridružila. Opazovala nas je od strani, z rokami, prekrižanimi v naročju in se smehljala. Že po nekaj žlicah smo bili po obrazu zeleni kot kobilice, očitno pa ji je bila naša ješčnost všeč, kajti vsakemu, ki si je zaželel nove zajemalke, je z veseljem ustregla.
V koprivni vodi si je Simon namakal dlani, kajti nenehno je imel polno izpuščajev, ob katerih je še zdravnik zmajeval z glavo. Koprive pa so jih, vsaj za kratek čas, zmeraj pregnale.
Ob sobotah smo si v z njimi umivali lase in bili prepričani, da bodo zaradi tega krepki in prožni.
Nekaj kopriv, namočenih v domačem šnopcu, je Mica obdržala zase.
''Za čiščenje krvi','' je dejala modro in dostojanstveno, ko nas je videla, kako smo se hihitali v pest, ko je nagnila k ustom steklenico.
Nekaj kopriv je vsako pomlad stlačila v lesen čeber, ga pokrila z deskami, na katere je položila skalo. Čez kakšen teden, ko so na njenih oknih pelargonije naredile prve popke, je odmaknila skalo in iz čebra je nagravžno zasmrdelo.
Stiskali smo nosove in se ji vprašujoče zazrli v obraz, ko je dvignila prst in nas podučila:''Ni boljšega gnojila za rože kot so koprive.''
Prikimali smo in se zapomnili.
In tako je še danes, po skoraj pol stoletja. Ko pride pomlad, sedem na kolo in se odpeljem nekaj deset kilometrov daleč stran, kjer  poznam skrito mesto, tik ob Sori. Tam rastejo tiste prave, pekoče koprive, ki se jih spominjam iz rane mladosti. Žal moje roke niso utrjene kot so bile Micine, zato se včasih zgodi, da me opečejo tudi skozi rokavice. A nič zato.
Doma jih skuham po spominu, ki očitno ne bo nikoli zamrl. Le da jih nekaj še posušim za čaj, naredim kakšno pito ali štruklje. Moji otroci pravijo, da se takrat, ko jih postavim na mizo, zmeraj smehljam. Morda res. Ampak oni ne vedo, da se je tako smehljala tudi Mica.
P.S. nekaj kopriv pa se 'medi'' tudi za zalivanje bršlink in pelargonij. Zato, lepo prosim, nikar mi ne prevrnite soda! Zna biti, da bi zasmrdelo, kot da je trop dihurjev prišel na obisk!

Ni komentarjev:

Objavite komentar