JUTRI 2052

Nekoč je živela majhna, drobna čipka. Bila je vsa v belem, bila pa je tudi zelo nežna in krhka. “Malo se bojim,” mi je rekla, ko sem prišla mimo, da bi jo pobožala. “Česa se bojiš?” jo mirno vprašam. “Da me ne bo nihče maral.” “Zakaj te ne bi nihče maral?” “Ja, mogoče zato, ker nisem zadosti lepa.” ''Že vem, kaj bom naredila s teboj!'' vzkliknem, nato sedem za mizo in vzamem iz omare čudovito rdečo obleko za tango. Čipka se zahihita in me poredno pogleda:'' Mar ne veš, da se pri   tangu najbolj zabavajo ...zadnjice?'' Zardela sem. In ne da bi vedela kdaj, začutila, kako je roka počasi, nežno in orpijemajoče zdrsnila po mojem hrbtu...

Da se Zemlja vrti okoli sonca? Kakšna zmota! Vrti se okoli Ženske!                                                                         PRISRČNO VABILO                       na srečanje z ''Ž E N S K A M I'' in s pisateljico in novinarko                        MILENO MIKLAVČIČ                       ...

Plašč Prisežem, vedno bolj sem prepričan, da je za vse, kar se je zgodilo, kriv plašč. Ko sem dobil vabilo, da kandidiram za predsednika, se je Loli zazdelo primerno, da si kupim novega. ''Ta, ki ga vlačiš še iz študentskih časov, je že ves preperel, zguljen, predvsem pa smrdi,'' je tečnarila, ko sem ga vnovič odnesel v omaro, potem ko sem ga, ves besen in tečen, potegnil iz vrečke, ki jo je pripravila za Rdeči križ. Škripal sem z zobmi, se postavil prednjo, ji srepo zrl v oči, ognjene strele so besno švigale sem in tja, medtem ko sem kričal in jo zmerjal z vsem, kar mi je padlo na pamet. »Da se mi ga nikoli več ne dotakneš!''sem še siknil, preden se je, z odprtimi usti, bleda kot smrt, zgrudila na kavč, kajti do sedaj se še ni zgodilo, da bi povzdignil glas. Kaj šele, da bi jo mahnil po tečnih ustih, ki jih je povsem brez potrebe vse pogosteje odpirala. ''Pa ga obleci, tečnoba'', je dejala in nemočno zmajala z glavo, zavedajoč ...

''Ne maram. Nočem. Ne bom. Nisem lačen. Fuj!'' je sitnaril Blaž, ko sem preden postavila krožnik s proseno kašo. Bila je ravno prav ohlajena, z medom pa sem po površini naredila smejočega sončka. »Vsako jutro mudimo v vrtec. In to samo zaradi tebe!'' je bratu očitala Tanja. Malemu za nervozne očitke sploh ni bilo mar, z avtomobilčkom je vozil po mizi sem in tja, pri tem pa je izpuščal glasove, ki bi bili bolj kot za zajtrk primerni za dirkališče formule ena. Urini kazalci so se pritajeno hihitali v pest in zdelo se mi je, da me bo šef spet mrko gledal. »Obuti maček je vsak dan pojedel vsaj pet krožnikov kaše, zato je bil takoo močan,« rečem in se oklenem še zadnje rešilne bilke, njegovega najljubšega pravljičnega junaka. Oči se mu zasvetijo, ko me radovedno pogleda in zamljaska z jezikom. »Čisto zares!« nadaljujem opogumljena,« Pa tudi čriček Matiček si je, kot sem slišala, na kašo stresel dve veliki žlici kakava.« Še celo Tanja je za trenutek nehal...