JUTRI 2052

  V PONEDELJEK, 27. JANUARJA , ob 18.00, vas vabim, da se podružimo v knjižnici VELENJE. V pogovoru se bomo spraševali, zakaj je pregovor ''molk je zlato'' tako uničujoč za naše medsebojne odnose, kakšne posledice prinaša samota, osamljenost, ''priklopljenost'' na socialna omrežja in medsebojna odtujenost. Ste že kdaj razmišljali, zakaj bi morali za četrto božjo zapovedjo, ki se glasi:" Spoštuj očeta in mamo, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji '', postaviti vejico in ne pike? Čas, ki ga namenjamo zgodbam o medsebojnih odnosih nekoč in danes ni stran vržen čas. 💓

Žiga (1984):«Poročen sem že osem let, z ženo imava (sva imela) kar lep zakon. Imam precej stresno službo, zato že nekaj let hodim na delavnice duhovne rasti in čuječnosti. Lani sem pobliže spoznal mlajšo žensko, ki je moj svet obrnila na glavo. Nagovorila me je, da skupaj poskusiva tantrični seks. Doma sem se zlagal, da grem službeno v Beograd, v resnici sva se ustavila v enem od vikendov na slovensko- hrvaški meji. Vedel sem, da tantrični seks pomeni biti s partnerjem 24 ur, in se mu predati predvsem na duhovni ravni, nisem pa slutil, da je tako lepo! Začela sva dolgo predigro, nato sva drug drugega eno uro masirala, privoščila sva si hrano (sadje in sadne napitke) kar v postelji. Čas se je nekako upočasnil. Vem, da sva šla potem pod tuš, kjer sva se objemala in dotikala. Bila sva že čisto zrajcana, a me je nagovorila, da sva nadaljevala erotično masažo. Konkreten seks, ki je sledil, je bil angelski, nezemeljski, nadčuten. Zdelo se mi je, da lebdim nad posteljo in opazujem najini tele...

  Taj (…): »V našem bloku smo imeli žensko, ki se je, kar pomnim, gola sončila na balkonu. Mularija desetih ali dvanajstih let smo stali na drugi strani ceste, na pločniku, da smo jo bolje videli. Kadar se je dvignila in odšla v notranjost stanovanja, je zmeraj malo počakala, včasih si je potežkala prsi, se nasmehnila in šele nato nam je izginila izpred oči. Fantje smo si ga na njen račun pogosto drkali . Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me je za večne čase zaznamovalo. Pa ne le mene, tudi mojo družino. Bilo je 5. junija, ko je ta ženska potrkala na naša vrata. Doma je bil samo oče. Rekla mu je, da ji pušča voda v kopalnici. Da potrebuje moško pomoč, da reši, kar se rešiti da. Oče je ravno prišel domov iz službe. Povabil jo je za mizo in ji nalil kozarček, sam pa se je šel ta čas preobleč. Kasneje je povedala policistom, da jo je oče povabil v kopalnico, da ji nekaj pokaže. Ubogala ga je, potem pa da jo je zagrabil za prsi, stisnil k steni med kopalno kadjo in lijakom ter jo po...

  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...

  Zvezdana(1984) :«Pa smo tam, koder ni muh! Pri štiridesetih se še vedno ne morem znebiti pekla, ki sem si ga zakurila in na katerega še vedno po malem nalagam drva, čeprav ga drugi gasijo in vestno polivajo z vodo. Upanje, da se spremenim, obstaja. Pridejo dnevi, ko bi vzela lovsko puško svojega moža in postrelila tiste, ki so mi storili toliko hudega. Vsak otrok ve, da lonec eksplodira, ko se v njem nabere dovolj pare. In takšen lonec sem že leta in leta tudi jaz. Kdaj se je začel polniti? Ne vem, težko razsodno razmišljam. V mojem otroštvu so se dogajale grde reči. A četudi bi komu kaj zaupala, mi nihče ne bi verjel, saj sta starša veljala za zlata in vsega spoštovanja vredna. Kakor seže moj spomin, smo vedno vstajali zelo zgodaj. Ne morem vam povedati, kako sem si želela, da bi se lahko naspala. Za mater je to, da smo spali do sedmih, pomenilo razkošje, poležavanje. Prvič sem sem se naspala, ko sem šla v šolo v naravi. Učiteljico sem lepo prosila, naj mi pusti dlje spati...

  Dnevi pozimi so v marsičem podobni tudi letom. Starejši, kot smo, krajši so in hitreje tečejo med prsti. Kot morda veste, sem napisala tudi roman, v katerem imajo osrednjo vlogo ''ukradeni otroci''. Lotila sem se ga , potem ko sem slišala zgodbo dečka Milana. Če si romana KJE JE OTROK še niste prebrali, ga lahko naročite pri meni, imam še nekaj izvodov (15€), lahko pa si ga izposodite v knjižnici. Spomladi bo izžel naslednji roman z naslovom MEHKO KOT BRITEV. Za iztočnico sem vzela eno od zgodb, ki je objavljena v knjigi Lučkine in druge zgodbe iz zbirke Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače . V romanu boste lahko spremljali pretresljivo usodo žensk, ki so jih v 60 in 70 letih novačili za ''spremljevalke'' takratni politični smetani. Prisrčno vas vabim k branju.

                        povezava na podkast Katja Šivec @KatjaSivec  je zapisala: Iskrene čestitke, gospa @MilenaMilenca za 3. najbolj gledan AIDEA podcast in izjemen doprinos k ohranjanju spominov intimnega življenja Slovenk in Slovencev, iz katerih se lahko učimo vse generacije. Poklon in čin-čin na nove zgodbe! Velika zahvala tudi ustvarjalcu @klemenselakovic za odpiranje težkih, a pomembnih in zanimivih tem, ki jih pišeta zgodovina in življenje. Danes, 2.01.2025 že 122.993 ogledov!