KAKO SMO NEKOČ ZIDALI HIŠE

 

Alojzij: »Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje je bilo potem treba čakati leto ali dve. Pridobiti je bilo treba še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, vendar nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zaman. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno dovoljenje, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za hišo narisal kar zidar Gabrijel. Možak se je znašel, saj je stavbo skiciral kar na pergamentnem papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem. Pomembno je bilo, da jih je znal brati zidar in da se je videlo, za kaj gre. Zidarjeva skica bodoče hiše je povsem ustrezala takratnim zahtevam. Že laik, ki se je sprehodil po Žireh, je takoj razločil, katere hiše so bile Gabrijelove in katere od drugih projektantov.«

Od temeljev do prve plošče

Tudi temelje sta zakonca kopala sama. Na pomoč so priskočili bližnji, morda sodelavci iz fabrike. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že tradicionalno in solidarno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat.

Elizabeta in njen pokojni mož Jože sta hišo zastavila že leta 1949. Najprej sta mislila, da bosta delala na kmetiji, vendar se z očetom, ki je bil precej nazadnjaški, nista ujela. Vodo sta morala, čeprav je že bila možnost, da se priključijo na vodovod, nositi od zunaj, drva so bila kar pod stopnicami, kjer se je šlo na štalo. Bili so štirje, še dva otroka, pohištvo je bilo, vsaj za Elizabeto, dragoceno, bilo je namreč del njene dote. A kaj, ko se je oče obnašal, kot da vse skupaj ni nič vredno. Zaposlen je bil le Jože, ker je bilo pred letom 1950 za ženske bore malo delovnih mest. Kmalu sta spoznala, da se od obljub ne da živeti, od žlehtnobe pa sploh ne. Ko je ona poribala tla, je gospodar pripeljal iz štale konja in ga vodil po hiši.

»Denarja ni bilo in delavci na srečo v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Tudi kosci so pili vodo, čeprav jim včasih gospodar še te ni prinesel. Vsak dan sem skuhala velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim. Foušije med nami ni bilo. Bolj so ljudje razmišljali, da če bo on hišo naredil, jo bom pa tudi jaz lahko. Zgodilo se je, da je bil kdo od delavcev slabe volje in je kričal nad mano, verjemite, le z roko sem zamahnila in se nasmehnila, da je le hiša rasla! Bilo je že sredi avgusta, ko smo zalili prvo betonsko ploščo. Oče je postajal vedno bolj grd do naju. Veliko sem jokala, ker me je žalil, pa se je Tone nekoč razjezil, šel do vodovodarja in električarja, stric mi je podaril macesnove deske, bilo jih je ravno dovolj, da smo pohiteli z najnujnejšimi deli in se še pred zimo preselili na svoje. Žal smo se prenaglili, saj so bile stene še vlažne, nenehno je teklo od vsepovsod, otroka sta bila ves čas bolna, a smo najhujše do spomladi premagali. Strašno sva bila ponosna nase!«

 

Janko pripoveduje, da sta z ženo kopala temelje sama – tako kot večina drugih.
»Že naslednji dan sva bila tako bolna, da sva se zavlekla v senco pred barako in počivala. Namesto čaja sva namreč pila vodo, ki je bila oporečna … Posledice, ki so s seboj prinesle neprijetno črvičenje po želodcu in črevesju, sva zdravila še več kot teden dni.

Poležavanje se nam je zdelo greh, šla sta k potoku, da bi iz vode prenašala na kopno vsaj kamenje, pa ni šlo. Stopil sem do znanca, ki je imel konja, raje sva mu za pomoč nekaj plačala, kot pa da naju od onemoglosti pobere. Gradbeni material, ki smo ga pripravili, pa je potem na parcelo povsem legalno zvozil Alpinin tovornjak – voznik je bil Polde Mežnarjev.«

 

Parcele včasih niso bile opremljene z vodo in elektriko kot danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bila močvirnata. Prej, preden so graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo treba svet izsušiti in nasuti cesto. Marsikje so bližnji sosedje vodo že imeli, novim sosedom pa so priklop dovolili le proti plačilu. Leta l952 je to znašalo šest tisoč dinarjev. Za ta denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec. Elektrika je bila še na štangah.

Zemlja je bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala petdeset tisoč dinarjev. Plača pa je bila okoli tri tisoč dinarjev. Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.

Graditelji so se med seboj skušali, kdo bo prej zgradil do prve plate, zato so tudi sobote in nedelje prebili na parceli, in to z zavihanimi rokavi. Zidovi do prve plošče so bili največkrat le poštancani. Od zidarjev, ki so bili takrat glavne zvezde, ni nikogar več med živimi (Šurk, Žvarlin, Pintar, Muhovcov).

Za žirovsko zidarijo je bilo značilno, da so jo imeli v rokah šuštarji. Na začetku petdesetih let sicer še ne, pozneje pa. Še danes velja, da so žirovski šuštarji imeli v življenju en sam samcat hobi: zidarijo. Uradni zidarji so na uro zaslužili 130 din, največ od tega zneska je pobrala država. Kasneje, ko so se šuštarji že dodobra priučili popoldanskemu delu, ki je vrsto desetletij bogatilo siromašne čevljarske prihodke, so za enako zidarsko delo zahtevali le trideset dinarjev.

Največji problem mladih graditeljev je bil, da se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga potrebovali. Niti železo niti cement. Na srečo je bilo v Žireh kar nekaj mest, kjer so sami izdelovali opeko. Imenovali so jih ceglounce. Stale so na mestih, kjer je bila zemlja ilovnata. Peči za žganje so bile v nenehni pripravljenosti. Ženske, ki niso hodile v službo, so vse noči kurile, da se je opeka enakomerno žgala. Pri izdelavi so pomagali otroci in sorodniki.

Največ težav je bilo s cementom, ki se ga v sezoni sploh ni dalo dobiti. Na jesen, ko je bilo gradbene sezone konec, so ga trgovci pričeli ponujati nestrpnežem. Po navadi je bil še malo cenejši kot v glavni sezoni.

»Nekoč sem ga kupil po 23 dinarjev, in to kar celo tono. Znosil sem ga v klet in zaščitil pred vlago. Pa je prišel zidar Gabrijel, rekel, naj ga posodim, da ga bodo pri Štalarju nucali, spomladi pa vrnili. Še kar v redu, z malo dobička, sem prišel skozi,« je povedal Polde, še zmeraj vidno zadovoljen, da mu je pred skoraj petdesetimi leti uspelo narediti tako dobro kupčijo. Drugače pa so cement merili s pestjo, da ga ni šlo preveč v nič. Tisti, malo bolj radodarni pa s kelo.

Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po drugih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugod pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.

»Spominjam se politično zelo zavednega Žirovca. Potem ko se je z uslugami švercerja okoristil, ga je prijavil. Ko se je izvedelo, so ga vsi gledali postrani,« je povedal Janez.

Nezadovoljstvo so – ker si drugače niso upali – izražali tako, da na šihtu niso hoteli malicati za isto mizo, kot je sedela tožibaba.

Do železa za plošče so se prikopali na dokaj izviren način.

Takoj po drugi svetovni vojni so nabirali drajt na meji z Italijo. Navili so ga na kol in ga vsak dan sproti, na kolesu, vozili domov. Tudi nad okna – za preklade – so dajali železne štange, ki so bile prav tako pobrane na mejnem področju. Malce trpko bi lahko rekli, da je vsaka stvar za nekaj dobra – tudi vojna.

Apno so žgali sami, zavedali pa so se, da so bile apnenice nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen otrok, vendar o hujših nesrečah ni podatkov.

Les za rošt so graditelji nabrali pri kmetih. To navado so nadaljevali skoraj vsi z nekaj redkimi izjemami.

»Enkrat sva šla z Jakom Brencetom, ki je bil tak hrust in močan, po nekaj smrek v gmajno. Prva smreka je bila pod Rjavcem, v tisti grapi. Nekaj sva jih privlekla do poti pri Lukačku. Voz je bil hitro poln, ves čas najinega dela pa je padal dež. Oba sva bila do kože mokra. Malo pred Madarjanovcem pa nisva bila pozorna na vožnjo, konja sta šla preveč desno, pa se je voz udrl in zvrnil v graben. Je rekel Jaka, pustiva, pa prideva jutri iskat. Madona, sem zaklel, če že teče od naju, bova pa še malo zdržala. Najprej je s konjem hlode potegnil nazaj na pot, nato sva jih spet naložila na voz, povezala in odpeljala na žago. Bila je že tema, ko sem prišel domov. Ko sem se slekel, so bile gate in majica prepojene z blatom,« je povedal Janez in dodal, da tistega matranja ne bo nikoli pozabil. Še sreča, da je bil Milan Madarjanovcov doma, da jima je dal vsakemu po pol fraklčka šnopca …

»Lesa nisem fehtal, drugi so ga, meni je bilo nerodno,« je bil odkrit Mohor.

»Če bom vse kupil, bom pa še to. Za trideset kubičnih metrov lesa sem dal dvesto tisoč dinarjev. Polovico od tega je kmet odštel občini za davke.« (Za primerjavo: kolo je stalo petinštirideset tisoč dinarjev).

Redki so les dobili doma – za doto. Vendar tudi ta ni bil zastonj, saj so domači pričakovali, da se v zahvalo ne bodo izognili nobenemu večjemu kmečkemu delu. 

Posojilo

Samo hudiča smo se bolj bali, so povedali sogovorniki, ko je beseda nanesla na kredite. Zanimivo je bilo, da bi ga dobili brez težav, vendar so se zanj odločili šele potem, ko je bila hiša pod streho in se jim je zdelo, da so nekaj že ustvarili. Pa še takrat jih je bilo strah, velikokrat tudi zaradi slabih izkušenj, saj so posojila pred drugo svetovno vojno marsikoga spravila na kant.

»Navaden delavec je lahko dobil le okoli štiristo tisoč dinarjev posojila,« so mi povedali.

»Vendar je bil obrok skoraj pol plače, in ko sem se spomnil na to, da ne bomo imeli od česa živeti, ponoči nisem mogel spati.«

Posojilo so najemali pri Komunalni banki v Škofji Loki. Tisti pa, ki so gradili v času, ko so bile Žiri pod logaško občino, so dobili posojilo pri tamkajšnji banki. Vsota se je običajno sukala okoli štiristo tisoč dinarjev. Na začetku je bil obrok izredno visok, okoli tri tisoč dvesto dinarjev; to je bilo pol alpinske plače. Po petnajstih letih pa se je, zahvaljujoč inflaciji, zaslužilo sto petdeset tisoč dinarjev, obrok pa je ostal enak. Vsi so se strinjali, da je država kar krepko pomagala pri zidavi.

V šestdesetih letih so po nalogu države uvedli posebne Stanovanjske sklade, v katere je vsak delavec prispeval od tri do šest odstotkov plače, odvisno od podjetja, v katerem je delal. Večino tega denarja je šlo za blokovsko gradnjo, tisti, ki so kupovali stanovanja, so dobili posojilo, ki pa je imelo znatno nižjo obrestno mero kot bančna posojila. Vendar nisem mogla ugotoviti, zakaj so le redki koristili ta sredstva.

Hiša je imela prednost pred zasebnim življenjem

Na račun hiše so graditelji zanemarili svoje družabno življenje, zakonske dolžnosti, veliko manj so se tudi posvečali otrokom.

Vse napore, želje in cilje so vložili v hišo, saj se je vsak želel čim prej preseliti na svoje.

Ludvik: »Kopalnica še ni bila izdelana niti spucana, toda prinesli smo modrace, jih namestili po tleh in tam spali. V kuhinji smo imeli le star šporgert, vendar ne morem opisati veselja, ki smo ga čutili, ko smo bili v napol dograjeni hiši, pa kljub temu na svojem. Še dolgo je bilo treba šparat, žena še zmeraj ni bila zaposlena niti nisva imela kam dati otrok, veliko sva morala delat tudi v žernadi, da smo dobili zastonj ozimnico. Denar iz fabrike je šel ves za hišo, od tega, kar sem šušmaril po šihtu, smo pa živeli. Ob sobotah in nedeljah sem igral na harmoniko po ohcetih, da je bilo malo več soudov.«

Mira: »Ko sem rodila prvega otroka, nisem še imela službe. Hišo sva že dala pod streho, želje so bile ogromne, denarja pa nobenega. Hčerka je bila stara tri mesece, ko se mi je nasmehnila sreča. Dobila sem delo, žal pa ni bilo nikogar, ki bi vzel v varstvo otroka. Do njenega prvega rojstnega dne, naj mi Bog oprosti, a ni šlo drugače, sem jo zjutraj nahranila, položila v posteljico, se vrnila ob malici, jo nahranila še enkrat, preoblekla, se vrnila na delo in otrok je bil potem do druge ure, ko sem prišla domov, sam. Malo je jokala, malo se je igrala s kakšno igračo; ne vem, kaj je počela v moji odsotnosti. Popoldne sem jo nesla s seboj na parcelo, po tleh sem razgrnila odejo, kjer je mirno čakala, da sva jo z možem v poznih večernih urah dvignila, posadila na kolo, jo odpeljala domov ter položila v posteljo. Nikoli ni jokala, zmeraj je bila zelo potrpežljiva. Ko se danes spomnim na tisto leto, me je groza, kajti v času, ko je bila doma sama, bi se lahko zgodilo marsikaj … A na tak način so odraščali tudi drugi otroci. Nekateri so jim dali v stekleničko malo vina, da jih je omamilo, jaz tega nisem počela.«

Dopusta niso poznali, vsak dan so skrbno načrtovali in ga napolnili z delom. Živeli so ob krompirju in zelju. Hrane nikoli niso metali stran! Ženske so s cerahanjem v družinskem proračunu prihranile veliko denarja.

Zgodilo se je, da je pri zidanju prišlo do poškodb, vendar se niso odpravili k zdravniku po pomoč. Žulji, rane in odrgnine so se velikokrat vneli. Zlasti ženske so si s težaškim delom pokvarile hrbtenico, prišlo je celo do nekaj spontanih splavov.

Ena izmed sogovornic mi je pripovedovala, da je že v visoki nosečnosti za prvo ploščo povezovala železo, nakar se ji je čevelj zagozdil med železne špice, vrglo jo je čez rob, da je padla na tla. Samo pobrala se je, res da malce prestrašena, toda delo je bilo treba dokončati, zato se ga je znova lotila, kot da se ni nič zgodilo …

Matrali so se vsi po vrsti. Stanovanj ni bilo, doma se ni dalo živeti, tako da nikomur ni preostalo drugega, kot se za več let odpovedati željam in vse, kar je bilo zasluženega, vtakniti v hišo. 

Več o zidavi hiš pa najdete tudi na tejle povezavi

O TEM, KAKO SO SE GRADILE HIŠE  V SOCIALIZMU, PA LAHKO PREBIRATE V KNJIGAH OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

PRETRESLJIVIH ZGODB, KOLIKOR HOČEŠ!