JUTRI 2052

  Alojzij: »Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje je bilo potem treba čakati leto ali dve. Pridobiti je bilo treba še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, vendar nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zaman. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno dovoljenje, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za hišo narisal kar zidar Gabrijel. Možak se je znašel, saj je stavbo skiciral kar na pergamentnem papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem. Pomembno je bilo, da jih je znal brati zidar in da se je videlo, za kaj gre. Zida

  » Zunaj je bilo vroče, toplomer se je že zarana nevarno približal petintridesetim stopinjam. Po hrbtu mi je tekel pot in dlani so bile mokre, kot bi jih po prhanju pozabil obrisati. Nekaj žensk v klopeh je glasno hlipalo, zdelo se mi je, da celo mama, ki je sedela v prvi vrsti, tik zraven mogočnega stebra iz marmorja, smrka v robec. Hotel sem se ozreti, ji pomahati ter se ji nasmehniti, a je prav tedaj pristopil župnik. Nikoli poprej ga še ni videl, podbradek, ki je silil izza ovratnika je bil zabavno smešen: Hotel sem se mu že nasmehniti in mu pomahati, a tega nisem storil, kajti moja Majda me je prav nič nežno dregnila pod rebra. Vedel sem, kaj to pomeni: naj ne zganjam neumnosti. Poznala sva se že več kot sedem let in v tem času sva se polagoma naučila neme govorice, nehotenih gibov, v malem prstu sem imel neštete nianse njenega glasu, ona pa mojega. Za hip me je spreletelo, kdo ve, kaj čuti, o čem razmišlja, kakšne drznosti se ji v tem svečanem trenutku motajo po glavi, navsezadn

  https://www.youtube.com/watch?v=5Y9wt7DjHSg PODKAST /KLEMEN SELAKOVIC

 v pripravi so že zgodbe iz resničnega življenja za peto knjigo. Do takrat, ko bo knjiga izšla, pa lahko preberete tudi prve štiri.   Dragi bralke in bralci,   prva knjiga iz tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače je izšla konec leta 2013. Čez dve leti ji je sledila druga s podnaslovom Babice, hčere in vnukinje . Leta 2019 smo natisnili tretjo, Moške zgodbe . Četrto, ki jo držite v rokah, sem podnaslovila s citatom iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan: Poglejte, moji ljudje prihajajo ! Te besede je izrekla igralka Ivanka Mežan. Kot glavna nagrajenka je stala na odru Borštnikovega srečanja, ko je zagledala poljanske gledališčnike, ki so prišli na podelitev. Njene besede so se mi usedle v srce tudi zato, ker poosebljajo moja občutja, ki me spreletavajo vsakič, ko stisnem roko tistim, ki mi zaupajo zgodbo iz svojega življenja. Tudi četrta knjiga je zelo posebna in dragocena zaradi vseh, ki so mi zaupali skrivnosti, ki so jim ležale na duši. Teh se je v skoraj štiridesetih