še ena od zelo pretresljivih zgodb, ki je našla svoje mesto v 3. delu knjige Ogenj Rit Kače . Ga ni pisatelja, ki bi imel toliko domišljije, kot jo lahko najdemo v čisto vsakdanjih zgodbah povsem vsakdanjih ljudi. Mija (1967): »Ko je mamica leta 1967 zanosila, ni bilo govora, da bi nadaljevala šolanje, saj je bila mladoletna nosečnost v tistih časih nekaj zelo pokvarjenega . Za pomoč je prosila razredničarko, ki pa z njo ni imela nobenega usmiljenja. Bila je starejša gospa, svet okoli sebe - vključno z ljudmi, pa je delila na tiste, ki so primernega obnašanja in na one, ki niso. Moja mami je padla pred njo na kolena, in jo prepričevala, naj se je usmili, a njeno srce je ostalo ledeno. Zbrala je pogum in potrkala še na vrata ravnatelja. Ta jo je najprej nahrulil kot psa, malo je manjkalo, pa bi jo tudi udaril. Nazadnje je vsaj toliko popustil, da ji je dovolil, da ostane na šoli toliko časa, dokler se ji ne bo poznalo . Ubogo revico, prepuščeno samo sebi, je čakala še...