Ljubezen in usoda

-
Danica (1980)

''Moja babica je bila izjemna ženska. Njen spomin je bil vse do pozne starosti zelo bister. O hiši, v kateri živimo še danes, je znala povedati nešteto zgodb. Nekatere so bile srhljive, druge ljubezenske, tretje srečne ali nesrečne, večino njih pa je bila zmes enega in drugega.

V spodnjih prostorih je imel ded pred 2. svetovno vojno krojaško delavnico. V kamrah- pod streho so stanovali vajenci, dve sobi pa je oddajal tudi natakaricam, ki so delale v gostilni čez cesto. Babica je poleg petih otrok skrbela še za red in spodobno obnašanje v hiši. Leta 1937 so vzeli na stanovanje Antona, ki se je prišel v naš kraj učit umnega kmetovanja z ene od največjih gorenjskih kmetij. Oče ga je poslal na ''izpopolnjevanje'', da bi fant kaj znal, preden bi doma prevzel kmetijo. Bil je zelo priden, babico in dedka je vse ubogal, kar sta mu rekla. Zjutraj je že zarana odhajal v uk, na kmetijo, kjer ga niso šparali. Nihče ni znal povedati, kdaj točno se je nesmrtno zaljubil v domačo hčerko Anico, ki pa je bila bolj frfraste sorte. Starša sta jo razvajala, kar je bilo v tistih časih hudo prekletstvo. Iz nič prida otroka je zraslo nič prida dekle. Nihče ni vedel, da je bila že pri petnajstih letih zaljubljena v enega od delavcev, ki so prišli gradit Rupnikovo linijo. Ko so šli zvečer v gostilno, je ta delavec imel navado, da je stopil na prag že omenjene kmetije in v šali vprašal:'Je kdo doma, da bi mi povedal, koliko je ura na turnu?' Anica je zmeraj pritekla prva, ne glede na to, kje se je zadrževala. Po devetih mesecih se je iz takšnega ''preverjanja ure'' rodil otrok. Nesojeni oče je izginil neznano kam, Anico pa so omožili s prvim, ki jo je hotel, a je revež že leta 1941 stopil na mino,da ga je razneslo.

Anton izdaje ni mogel preboleti. Svojo srčno bolečino je šel zdravit čez lužo, v Ameriko. Ko mu je kmalu po vojni prišlo na uho, da je njegova nesojena ljubezen postala vdova, ji je napisal pismo, v katerem jo je skupaj z otrokom povabil k sebi, čez lužo. Anice ni bilo doma, ko je pismo priromalo v Slovenijo, zato je šel ponj na pošto oče.

Takrat so bili v vasi le trije avtomobili, prometa pa komaj kaj. A usoda je nemilostna. Naneslo je tako, da je bil možak verjetno zamišljen, ni slišal hupanja, ne da bi pogledal okoli sebe, je stopil ravno pred avtomobil…Bil je na mestu mrtev, njegova hči pa ni nikoli izvedela, kako se je usoda kruto poigrala z njo.

Pisalo se je leto 1979, ko se pred našo hišo ustavi avto z nemško registracijo. Iz avta so stopili uglajen možak in dve ženski. Babica je Toneta takoj prepoznala, on pa njo. Z njim sta bili žena in hči, a nobena ni znala slovensko. Pogovarjali so se o tem in onem, kar naenkrat pa Tone vpraša po Anici. 'Umrla je že, žal mi je,' mu pove babica. 'Kaj pa njen oče?'

'Takoj po vojni ga je, ko se je vračal s pošte, povozil avto.'

Takrat pa Tone pobledi. Ko je slišal še za datum smrti, je bil trdno prepričan, da je bilo njegovo pismo krivo za prezgodnjo in nepotrebno smrt.

Preden se je poslovil, je babici stisnil roko z besedami.'Vse življenje sem iskal ljubezen, a takšne, kot sem jo čutil do Anice, nisem nikoli našel.'

Babica mi je to zgodbo, ko sem bila še otrok, neštetokrat povedala. Zmeraj pa je imela na koncu solzne oči.''

Fotografija je simbolična, najdena na internetu.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več