JUTRI 2052

 Nekaj razmislekov, zakaj se o ljudeh, kakršen je bil G. Tič nismo sposobni pogovarjati... Razlogi, zakaj se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo. Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih. Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici, pa vsaj na videz. Pogosto se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-tega občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni. Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', ki jim ne znajo ubežati. Za Slovence je značilno, da se zelo neradi ''odpirajo'' in pogovarjajo. Pred drugimi radi tudi igrajo, da jim gre bolje, kot je, morda, videti. Ni jih tako ma...

 Spoštovani, če odštejemo otroške knjige in nekaj tujih naslovov, je knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE tudi v letu 2017 najbolj  brana knjiga v slovenskih knjižnicah! Juhuhu! Klikni na obe povezavi! DOKUMENTARNI FILM O KNJIGI ŠE ZMERAJ NAJBOLJ BRANA KNJIGA V SLoVENIJI!

DED LUKA. Po 2. svetovni vojni so za tiste, ki niso znali šparati jezika, prišli hudi časi. Tudi ded Luka se je po nekaj bridkih izkušnjah sam pri sebi- po mukah in težavah s svojo vestjo- odločil, da bo- ker ni šlo drugače- povedal, kar misli na drugačen način : ''okol rit v varžet''. Tako je naneslo, da je eden od politično nastavljenih mojstrov v Alpini vzel na piko njegovega sina Friderika.  Na vse možne načine mu je metal polena pod noge zgolj zato, ker je bil kulakov sin. Nekoč pa je naneslo, da je Luka trčil v tega mojstra v gostilni pri Bahaču.  Stopil je do njega in mu rekel:''Veš kaj, tvojega očeta sem pa jaz poznal. Pa je bil pošten dedc, ni bil baraba. Pa rad sem z njim popil kakšen kozarec vina.'' Potem se je obrnil in odšel domov, kozarec z vinom pa je ostal na šanku nedotaknjen.

Predvidoma otobra izide drugi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Podnaslov bo Babice, matere, hčerke ZA POKUŠINO ZGODBA, KI NITI ŠE NI TAKO STARA ''...Posebno znan je bil Drečko, ki je hodil po številkah, kakor mu je bilo določeno, da je pri premožnejših družinah dobil hrano. Na prenočišče ga nihče ni hotel, ke je imel uši. Ob toplih dneh se je kam na samo zavlekel, se slekel in obiral uši. Otroci smo ga opazovali na skrivaj – na sakrivšno. Uši je pobijal med nohti obeh palcev. Tiste, ki so se zavlekle med šive na oblačili in jih ni mogel izbezati na prosto je pobijal kar s kamenčkom. Rob oblačila, ki je bil nasejan z ušmi in so jim s krvjo napiti zadki gledali iza šivov je položil na gladek predmet (kamen) in z manjšim kamenčkom tolkel po tej mrgolazni, da je kar škropilo. Včasih je kakšno posebaj rejeno uško vzel izza šiva, jo ogledoval in sam sebi v brk govoril :«Ko bi bila vsaj tako velika kakor jagnje«....''

    ​Spoštovani, bliža se zaključek šolskega leta: vi boste pospravili predale in do jeseni pomahali obveznostim v slovo, jaz pa želim prav tako ''pospraviti'' po omari, kjer leži še nekaj otroških knjig, ki (še) niso našle pot med bralce. Morda me tudi vi bolj poznate po knjižni uspešnici Ogenj, rit in kače niso za igrače kot po pisanju otroške literature, a nič zato. Kar precej pišem tudi za najmlajše, veste! Lahko tudi povem, da bo jeseni izšla nova knjiga, ki bo namenjena malčkom in njihovim babicam. Še prej pa želim v omari narediti nekaj prostora. Tri knjige, ki jih imam na zalogi, ponujam po 5 € vsako. * * * Knjiga zgodb Pri hrastu na levo je bila nagrajena kot najboljša samozaložniška knjiga leta! O detektivski uspešnici Pika na B. pa je našel veliko pohvalnih besed Denis Poniž. O slikanici Gal in lačne hruške pa je Katarina Podrekar, specialna pedagoginja zapisala kot o najboljši popotnici za življenje vsakega malčka. Če ...

Zadnja tri leta, kar s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskujem različne kraje po Sloveniji, ugotavljam, da smo zelo zanimiva dežela ''srečnih ljudi''. Ne mine dan, da se ne bi našli takšni, ki ne verjamejo, da se lahko ljudem dogajajo tudi grde reči. Spominjajo me na Marijo Antoinetto , ki je dejala:" Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." ( Qu'ils mangent de la brioche ). Tisti, ki jim je šlo v življenju vse po sreči, tisti, ki niso nikoli doživeli padcev, tisti, ki so bili kar naprej zaviti v vato, zlepa ne razumejo onih drugih, ki jim ni bilo z rožicami postlano.  To ni mogoče! To se ni dogajalo!  Ko govorim o preteklosti pa beseda nanese na ženske, ki so nečloveško trpele tudi v najbolj intimnem trenutku svojega življenja, ogorčeno protestirajo: ''To ni res, to so laži! Meni je babica pripovedovala čisto drugačne zgodbe! Trdila je tudi, da ji ni bilo hudega !'' Ko be...