NOVE ZGODBE, POVEJTE MI SVOJO!

-





Bila sem prepričana, da sem o polpreteklem času, ki zajema prvo polovico 20. stoletja, slišala vse nianse zgodb, ki so zaznamovale naše babice in mame. 
Pa se je - kdo ve zakaj - zgodilo, da sem izpustila prva povojna leta, ko so imeli glavno besedo ne le zmagovalci, tudi zaposleni v vojašnicah, vojaki, ki so tam služili JLA, miličniki. 
Zgodbe, ki prihajajo na dan so težke, žalostne, v nebovpijoče. Večina zgodb se je namreč pometlo pod preprogo, ker se o tistih, ki so nad ženskami zganjali nasilje, ni smelo govoriti.  

Če tudi vi poznate kakšno ''JLA zgodbo'', povejte mi jo!
Moj mail: jutri2052@gmail.com
 
Del ene od izpovedi, ki bo objavljena v novi knjigi- prilagam!


Slavica (1947)
''O svojih spominih na mladost bi rada spregovorila predvsem zato, ker se o času, ko so bili v našem kraju vojaki JLA, sploh nikjer nič ne govori. Ne o tistih, ta navadnih, ki so prišli in odšli, ne o njihovih oficirjih, ki so se pri nas poročili in tukaj tudi ostali. V naši vasi bogu za hrbtom so začeli graditi vojašnico še za časa Kraljevine Jugoslavije. JLA oficirji, ki so po 2. svetovni vojni prišli, so – vsaj nekateri - s seboj pripeljali tudi družine, ki so jih nastanili kar pri zasebnikih. Ženske so se v glavnem držale bolj zase, redke med njimi so se naučile slovenskega jezika.
Tudi domačih deklet, ki so se poročile s Srbi in Hrvati, ni bilo malo. Nekatere so v takšnih ljubezenskih zvezah samo zanosile in bile zaradi tega zavržene, zaničevane, ponižane, kar pa je največkrat usodno zaznamovalo njihovo kasnejše življenje. 
Padla dekleta so veljale za veliko sramoto tako vasi kot družin. Zmerjali so jih, da so izdajalke naroda. A to še ni bilo tako hudo. 
Hujše usode so doživele tiste, ki so bile posiljene. Tudi teh ni bilo malo. 
Leta 1971 so neko prizadeto dekle vojaki za ves teden zaprli na skedenj in jo posiljevali. Množično so se izživljali nad njo. Ko so jo nezavestno starši končno našli in odpeljali domov, so poklicali zdravnika, vojake pa prijavili takratnim miličnikom. Vsa vas je vedela, kdo so bili, a oblast je dogodek toliko časa pometala pod preprogo, da so se vojaki vrnili nazaj v južne domače kraje. 
Naslednje posilstvo, ki je izstopalo po svoji krutosti, se je zgodilo leta 1978. Skupina petih vojakov je na samotni poti počakalo dekle, ki se je zvečer vračalo iz službe. Zvlekli so jo v grmovje in jo posiljevali vso noč. Eden od vojakov je imel pri sebi pištolo- lahko da je bil tudi oficir- z njo pa so ubogemu dekletu grozili, da jo bodo ubili, če bo kričalo.
 Ker je zvečer ni bilo domov, so starši slutili, da se je zgodilo nekaj strašnega. Skupaj s še nekaterimi sosedi- vsi se niso upali sodelovati- so prečesali bližnji gozd po dolgem in počez. Niso vedeli, da so vojaki odvlekli dekle v kraško globel, v neposredno bližino vojašnice. Ko se je v zgodnjih dopoldanskih urah  Poldka se je vsa krvava privlekla domov, je oče prisegel, da bo naredil vse, da bodo vojaki dobili svoje. Proti njim je vložil tožbo, dve neskončno dolgi leti so se pravdali po sodiščih. Ko je družina spoznala, da ne bodo uspeli, se je oče zlomil in hudo bolnega so ga odpeljali v Celje, v bolnišnico. Ob neki priložnosti, ko sem obiskala tasta, sem stopila tudi v njegovo sobo. Kmalu za tistem je skrušen umrl. Zaradi dogodka, ki je njegovo hčerko zaznamoval za vse življenje, mu je od silne žalosti počilo srce....''

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več