Ogenj, rit in kače niso za igrače.

-



 utrinki...


Od izida, 17. decembra 2013 do danes (17. maja 2014, se je zabeležilo točno 50 literarnih večerov, poldnevov ali kar tako srečanj z bralci knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Skoraj na vsakem izvem kaj novega, zelo lokalnega o ''intimnih odnosih nekoč'', kar mi je sploh v veselje.
Skupaj s tistimi, ki veliko in raznoliko razmišljajo, sem se dokopala do spoznanja, da imamo Slovenci sila boren besedni zaklad domačega izvora, s katerim opisujemo ljubljenje, pa morda tudi vse ostalo, kar je značilno zanj. Beseda ''seks'' ni slovenskega izvora.
Še zmeraj smo neverjetno sramežljivi, ko nanese beseda na intimnosti. In to kljub temu, da so mediji polni spolnosti, katera je,žal, postala eden najdonosnejših biznisov.
Obenem pa tudi sredstvo, ki na nek prefrigan in izprijen način potrošnikom ''ogromno'' daje, v bistvu pa jim še veliko več jemlje.
Mladi pripovedujejo, da se o spolnosti s starši ne pogovarjajo. Ker je obojim nerodno. Kako žalostno je slišati takšne reči!
Včasih me vprašajo, zakaj sem se pisanja o tej temi sploh lotila. Odgovor je zelo preprost: zato, ker se ni nihče drug.
Kljub temu, da se piše leto 2014!
Meni osebno so bile prepovedane stvari že od nekdaj velik izziv.
Zaradi knjige pa sem doživela že veliko lepih in božajočih trenutkov.
Bralci so me prepričali, da je njena največja vrednost v tem, da se ob njej ali zaradi nje, v družini pričenjajo pogovarjati!
Pa to še ni vse!
Ko hči knjigo prebere, nenadoma, zelo spontano, razume svojo mamo in njene travme, njeno nenavadno sramežljivost pred lastnim otrokom. Taista hči istočasno razume babico, zakaj se je potem, ko je ostala sama, spremenila, zacvetela in razživela.
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače- tako pravi Ivanka, nam pomaga odpuščati in razumeti.

Prav tako z njo gradimo mostove med generacijami. Mladim odpira oči k resnici, ki je niso poznali, srednji generaciji in tudi starejšim pa obuja spomine na čas, ki ga sicer ni več, a njegove sledi še zmeraj občutijo na svoji duši, obnašanju, odnosu do sočloveka, predvsem pa do drugega spola.

Niti v najbolj drznih sanjah se vam ne bi upala predlagati, kupite knjigo, morate jo imeti doma!
Zelo iskreno pa si želim, da jo vsaj prebere. Na voljo je v vseh knjižnicah, verjetno pa tudi pri vaši prijateljici.

Milena 




Komentarji

  1. Dragica Novak18. maj 2014 ob 03:18

    Milena, prebrala sem tvojo knjigo in jo imam tudi doma. Upam, da bo dobila tudi nadaljevanje, ter skozi zgodbe več generacij, ki so še vedno tabu teme, pa to ne bi smele biti, pomagale razumeti vzroke in posledice prepovedi, stisk , nerazumevanja in še in še... Ohranitev vrste in ohranitev posameznika, sta dve najbolj osnovni sili našega bitja in bivanja, skozi zgodovino in še danes, verjetno tudi jutri ne bo nič bolje, vsaj v nekaterih sredinah. Zelo velikokrat se je neznanje na eni strani in zelo veliko želje po moči in obvladanju na drugi iskoriščalo za zelo zavržena dejanja. Z velikostjo tabujev raste moč storilcev in nemoč žrtev v vseh socialnih sredinah ne glede na spol. S podiranjem tabujev, prihaja do razumevanja, manjšanja moči storilcev in nemoči žrtev. Ob Pilonovi rastavi v Moderni galeriji v Ljubljani v 60.letih prejšnjega stoletja je izšla tudi njegova knjiga: Na robu. V spomin se mi je vtisnil slikarjev opis stiske dijakov, ko jih je profesor biologije spraševal po imenih odprtin v človeškem telesu, in kako je rešil njihovo zadrego. Če utegnete, poiščite to knjigo v knjižnici in preberite. Meni gimnazijski dijakinji je odprla nov pogled na svet in tudi na "sramežljivost", ki je vsiljena. Sramovati se moramo svojih zavržnih početij in dejanj, ne pa svojega telesa. Mogoče sem malo zašla in že malo trosim otrobe, vendar upam, da bodo vsi, ki bodo prebirali moj komentar izluščili bistvo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več