Objave

kako so se v 50 in 60 letih gradile hiše

Slika
Pisati o gradnji hiš »nekoč« je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujela trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci. Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da so otroci imeli dom. Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj – selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja. Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946 in 1965. Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno roko narisali na prvi list papi...

Sodelovanje na festivalu dok. filma v Regensburgu

Slika
  https:// europeanfilmawards.eu/efa-movie/gran nys-sexual-life/ … Na žalost, kolikor mi je uspelo v zadnjem tednu ob podrobnejšem pregledu tuje filmske publicistike razbrati, avtorji animirano-dokumentarnega filma Babičino seksualno življenje, v osrednjih filmskih medijih (Variety, Deadline, Screen Daily, Cineuropa ipd.), tudi tistih, ki so bolj sistematično pokrivali festivalska dogajanja in nagrade, niso omenjali izrecne povezave tega filma s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Četudi smo se takrat dogovorili, da bo tako... Izpostavlja se le, da je film nastal po resničnih pričevanjih (»based on real accounts/testimonies«) starejših žensk iz obdobja med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, ne da bi avtorji filma razkrivali konkretno knjižno predlogo. Skratka, eden od organizatorjev filmskega festivala dokumentarnega filma v Regensburgu, pa je bil vztrajen in je naletel name in na zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače. Povabili so me v Regensburg, kjer bom poskuš...

silva

Slika
    Silva Prvič, ko sem občutila, da me doma ne marajo, sem bila stara deset let. Dobili smo dojenčka. Mama se mu je ves čas smejala in ga objemala. »Zakaj pa mene ne?« sem jo spraševala. Odgovorila pa mi je, da bratec še ne ve, kaj je življenje. »A jaz pa vem?« Nič mi ni bilo jasno. Samo odrinila me je. Moža sem spoznala v kinu, kamor sva nekoč zavili s prijateljico. Ko me je zagledal, se mi je nasmehnil: »Ti boš pa prva, ki jo bom domov peljal.« Kritično sem ga pogledala. Ni mi bil všeč, saj je bil en tak debeluško. Vseeno smo šli naslednjič skupaj na veselico. Po letu in pol sem prišla delat v Medvode. Zvečer me je bilo zelo strah iti domov mimo Donita. Elektrarno so gradili vojni ujetniki, pa sem se jih kar malo bala. Velikokrat so kakšnega, ki je hotel uiti, kar ustrelili. Takšni, precej krvavi prizori so se mi v temi nehote motali po glavi. Potem sem se spomnila na Ivana. Ko sem ga zagledala na stopnicah, sem ga prosila, če me pospremi domov. Obraz se mu je razle...

praktični, pa morda še zmeraj uporabni nasveti iz starih časov

Slika
  Author Karel Jirak V "starih časih" so ljudje imeli veliko praktičnih nasvetov, ki so temeljili na izkušnjah, iznajdljivosti in podedovanih modrostih. Meni zelo ljub rek, ki se ga držim, če le morem, se glasi: 1.       ' 'Več, kot v družini naredijo drugi, manj je tebi treba.'' Z njim so hoteli dopovedati zlasti ženskam, da se svet ne bo podrl, če ne bodo imele nad vsem ''kontrolo''. 2.        "Kar te ne ubije, te okrepi." Ta misel je spodbujala vzdržljivost. Ljudje so verjeli, da lahko vsaka težava, ki jo preživiš, služi kot lekcija za prihodnost. 3.       "Varčuj, ko je obilje, da imaš, ko je kriza." Sušenje mesa, vlaganje zelenjave, kisati zelje in repo, so bile praktične metode, s katerimi so si zagotovili zaloge za zimo ali obdobja pomanjkanja.   4.       "Zgodaj v posteljo, zgodaj na delo." Življenje je bilo vezano na naravne ritme – vstajanje s son...

Zofija

Slika
        1    Zofija   Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril: »Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila tako staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel. »Števec na tvojem kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena do prstov. »Preveč ohlapno, glede na to, da jih imaš komaj petdeset,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v ...