Google+ Followers

sreda, 25. oktober 2017

Hura, 2. del je že na knjižnih policah!

Dobrodošli vsi, ki bi jo želeli prebrati!

Naročite jo lahko na

  povezavi:


https://goo.gl/1qx5mf




na vsak vprašanja, naslovljena na mail  jutri2052@gmail.com
dobite še isti dan prijazen odgovor 

 
Če boste le lahko, preberite jo. Sicer pravijo, da se Slovenci neradi pogovarjamo, a v tej knjigi so zbrane zgodbe mnogih, ki so predolgo molčali.


ponedeljek, 23. oktober 2017

Knjigo že lahko naročite







Pred vami bo vsak čas druga knjiga z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače. Tako kot prvo tudi to odlikujejo objektivnost in spoštljiv odnos do pripovedovalca. Avtorica želi biti le zapisovalka slišanih zgodb in nič drugega.
Sama je v življenju doživela marsikaj, kar je pripomoglo, da je razvila zdravo objektivnost in globoko sočutnost v odnosu do sočloveka. To ji je omogočilo, da je poslušala in slišala pripovedi ljudi, in le kot taki so ji lahko zaupali. Nekatere zgodbe so resnično krute, saj pripovedujejo o nasilju, spolnih zlorabah otrok in odraslih, o zatiranju slabotnejših, pa naj so bili to ženske, otroci ali moški. Marsikdo bo ob prebiranju teh življenjskih zgodb podoživljal lastna doživetja iz otroštva in mu bo pomagalo, da jih bo laže prebolel, ali pa bo bolje razumel, zakaj so nekateri ljudje takšni, kakršni so. Do sedaj se je slabo pometalo pod preprogo, če hočemo živeti polno in sproščeno, pa je treba te stvari dojeti, priznati in preboleti.
Knjiga je razdeljena na tri sklope: babice, hčerke in vnukinje, obsega pa malo manj kot 400 strani. Milena upa, da bo pri bralcih lepo sprejeta. Prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj sodi med najbolj brane v slovenskih knjižnicah, v knjigarnah pa je na tretjem mestu po prodajnosti.
Obe knjigi sta na voljo tako v knjigarnah kot pri avtorici. Lahko ju naročite na mail jutri2052@gmail.com ali po telefonu 064 110 466.

četrtek, 19. oktober 2017

Prvo povabilo- tokrat na tiskovko!



Spoštovani,
Minila so tri dobra leta, kar je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače in že po nekaj mesecih zasedla prvo mesto, kot najbolj brana slovenska knjiga za odrasle v slovenskih knjižnicah. Ta veliko čast ji pripada še zmeraj!
Za mano je več kot 800 literarno-pogovornih večerov, obenem pa tudi nešteto ur, ki sem jih preživela ob poslušanju vedno novih in novih zgodb.
Novi- drugi del knjige Ogenj rit in kače niso za igrače- je rasel veliko hitreje kot prvi del.
Danes je tu- pred vami: vsebinsko bogat, zelo dragocen in unikaten, ker so tudi nove zgodbe pristne, srčne, vesele in žalostne - povedane iz ''prve roke''.
Takšne, kot morajo biti!

Vesela bom, če boste utegnili in prišli na njeno uradno ''rojstvo'', ki bo potekalo ob blagodejnih zvokih Poljanskih orgličarjev v Konzorciju Mladinske knjige v Ljubljani, v petek, 3. novembra, ob 10. uri.


Knjigo lahko naročite tudi na mail jutri2052@gmail.com ali po telefonu 064 110 466, prejmete jo s podpisom in s priloženim darilom.

V upanju, da se vidimo, vas lepo pozdravljam,

Milena Miklavčič

 

 

ponedeljek, 16. oktober 2017

prihaja drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače



                 
                               

A N E K D O T A .
            
Birma na Otlici leta 1948
                                       

Janez »Zahribarski« z Otlice je imel več imen.

Uradno je bil Janez Bolčina z Otlice št. 254. Italijani so ga preimenovali v Giovanni Blcna  di Ottelza  No. 254, comune di Aidussina. Nemci pa so mu rekli kar Johhan.

Prijazni domačini so ga klicali stric Janez » Zahribarski«, nekateri so mu rekli tudi »Strliški Janez« ali kar »Strle«. In tisti, ki so  poznali njegove navade so mu rekli »Papež« To pa zaradi  tega ker je pogosto »po nemarnem imenoval ime svetega očeta«. Vsa ta imena in vzdevke je Janez mirno prenašal in tudi »slišal« je na vsa zgoraj opisane imena. 
Le Italijanom je zameril, ker so z njegovega priimka na črki Č odstranili strešico. Zato je na koncu vsakega pisma označil nekaj strešic, da bi jih prejemnik njegove pošte razporedil po besedilu, ustrezno slovenski besedi.

Pisalo se je leto 1948 in bližal se je čas birme na Otlici. 
Zapisati moram, da je bila to prva birma na Gori po končani II. svet. vojni in kandidati za birmo so bili, zaradi vojnih razmer, že odrasli fantje in dekleta. Med njimi je bil tudi Ivan Vidmar , »Kehlaču« z Otlice. 
Ivan Vdmar, takrat 18 letni fant, je skupaj z Janezom  Bolčina delal pri izgradnji zadružnega doma na Otlici. Ko se je bližala birmanska nedelja je nekega dne na gradbišču zadružnega doma Ivan pristopil k Janezu in ga  vprašal: "Stric Janez, ke bi vi mene pielu h birmi?" 
In Janez mu je rjku:"Ma ke pe ku te bom. Ke ti bom pe ukjupu k se neč na  udobi!"
 Dogovor med birmancem in botrom je bil sklenjen in na birmansko nedeljo 11. 08. 1948. 
"Papež"je pripeljal svojega varovanca Ivana ed apostolskega administratorja, ( škofa) dr. Mihaela Toroša(?), ki je tistega dne na Gori podeljeval zakrament svete birme.

Kako sta uravnala svoja razmerja »nadrejeni« boter »papež« in birmajoči škof, vaška kronika ni zabeležila. Dejstvo je, da so po tem v  vasi govorili, da je bil sam sveti oče »Papež« birmanski boter Ivanu »Kehlačevemu«.                                                                     

                                                                           

                                       Dreče Zahribarski, »papežev« najmlajši sin.





                                                                                                                     

PS.



Okno v kambri v hiši Zahribom ni podobno oknu rezidence sv. Očeta, s katerega Papež podeljuje svoj blagoslov vernikom na trgu Sv. Marka v Rimu. Je pa okno svetlobe  in razgleda. Čez to okno smo otroci opazovali snežni metež, burjo, ki je vrtinčila snežinke po njivici pred hišo. Očudovali smo čarobne rizbe, ki jih je mraz zarisal na stekla. S huhanjem smo si priborili majhne razgledne točke, da smo videli skozi stekla. Gledali smo meglo, ki se je vlekla iza Molkovega hriba. V kambri smo se poleti sktivali pred žgočim soncem.  Čakali smo očeta, ko je prihajal z Dežele, kdaj se bo prikazal na Vetrni rovnici.



Na polici okna, na hladnem je bilo mleko v posodah, tisto kislo s »Čibejevca« in ono od naše koze. Oboje je moralo biti pokrito zaradi muh in tudi šurki (ščurki) se niso branili mleka.



  

sreda, 04. oktober 2017

še slab teden in nova knjiga bo rojena! :-)




prvih 100 izvodov knjige bodo na voljo že konec oktobra. Prednaročila (30€) lahko pustite na mailu:
jutri2052@gmail.com



Dnevi se že odštevajo.....

Še 23 dni in izšel bo drugi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače!