Google+ Followers

četrtek, 31. avgust 2017

Poletje se končuje, pred nami so nova doživetja









V zadnjih dneh ste me mnogi poklicali v želji, da me povabite v svojo družbo. Ne le na pogovor o knjigi - tudi na klepet o tem in onem, kar ''smo pozabili vprašati starejše, pa bi jih morali, dokler so bili še živi''.
Včeraj se je klicateljica opravičevala, da ji je bilo ''tako zelo nerodno poklicat''.
Nikar!
Na tem mestu želim reči, da se vabilom zmeraj odzovem. Ne glede na to, a me povabijo starejši, kmečke žene, knjižnice, psihoterapevtske skupine ali mladi. Recimo na TEDx v Sevnico, 22. 9.
Je še kaj lepšega, kot preživeti večer v prijetni družbi, za piko na i pa slišati še kakšno zanimivo, novo zgodbo?


Pišite mi na jutri2052@gmail.com
ali pa me kar pokličite na 064 110 466.

Pa se vidimo!
 

petek, 25. avgust 2017

Razmišljanja








Že od nekdaj velja, da imajo starši, vzgojitelji, učitelji in ne nazadnje tudi delodajalci najraje tiste, ki ubogajo, poslušajo in postavljajo čim manj neprijetnih vprašanj.
Bila sem (in sem še) drugačna!
Dvomila sem, ko so mi govorili, da imajo odrasli zmeraj prav in tudi takrat, ko so mi vtepali v glavo spoštuj starejše od sebe, da boš dolgo živela in ti bo dobro na zemlji, sem pogosto sedela na ušesih, za morebitno izkazovano spoštovanje pa sem najprej zahtevala utemeljene dokaze.
Skoraj tri desetletja se je dogajalo, da so mi letela pod noge polena, ko sem se iz lastnih napak na zelo boleč način učila življenjskih modrosti. Vsi, ki so me poznali, so dejali, pravi ti je, kaj pa nisi ubogala.
Nihče pa ni rekel, dej, punca, usedmo se, pa bomo s teboj delili s teboj svoje modrosti in izkušnje.
In potem je nekega lepega dne usoda sklenila, da je lekcij zadosti.
Zunaj je treskalo in grmelo, ko sem spoznala precej starejšo gospo Mici, ki je bila prva, ki se ob mojih številnih vprašanjih ni prijemala za glavo, niti ni zavijala z očmi, temveč mi je odgovarjala. In to tako, da nisem niti za trenutek imela občutkov, da je ona pametna, jaz pa neumna kot noč.
Šele skozi njene zelo živahne, sočne in žmohtne zgodbe sem začela spoznavati, da življenje nekoč ni bilo veliko slabše od življenja danes, bilo je le drugačno. Spoznavala sem tudi, da so tisti, ki bi me morali naučiti, kako naj živim, skrbno pometali pod preprogo vse, kar je govorilo o tem, da so predniki marsikaj storili tudi narobe.
Tisti prvi večer sem tudi spoznala, da so bili miti o štorkljah pa o dekletih, ki so šle menda vse po vrsti nedolžne k poroki, ena sama laž.
Priznam, takrat se je intimna zgodovina naše družine in tudi vasi, začela zame pisati na novo. Vmes se je zgodilo tudi spoznanje, da med zadnjo vojno niso bili le Indijanci in kavbojci, bilo je tudi marsikaj vmes.
Pa vas na tem mestu čisto prijazno vprašam: so morda vam dedje in babice kdaj povedali, kako so živeli? No, ne tistega, da so garali in šparali, to tako in tako piše v vseh učbenikih. Zanima me, če so vam povedali, da je imel ded postrani vsaj dva, tri nezakonske otroke, da je pil, kvartal, da je ženo pretepal, če mu ni dala? Je babica povedala, da je šla že pred poroko dvakrat, trikrat rodit nezakonskega otroka v Trst, da sovaščani ne bi izvedeli za njeno sramoto? So vam povedali, kaj so to kerfiji?  Sta se babica in vnukinja kdaj na samem pogovorili o tem, kako mučna je bila babičina poročna noč, ker ni imela pojma, kaj bo sledilo, ko je ded ugasnil luč? So vam povedali- če ne prej, takrat- ko ste vrgli kruh v smeti, da je babica včasih zlezla na kup, ker ni imela kaj dati v usta? so vam povedali, a je bilo še petdeset let nazaj sramotno, če si prišel iz hiše raztrgan in razcapan?
In ne nazadnje- so vam povedali, zakaj ima vsak že malodane vsak zgodovinski kamen svoj muzej, o intimi prednikov pa se je molčalo?!
Če bi vam vsaj namignili, danes ne bi bilo toliko ločitev, nezadovoljnih ljudi, razočaranih, depresivnih, vdanih v usodo.
Prav tako ne bi toliko mladih nosilo modne raztrgane kavbojke, kajti še pred petdesetimi leti je veljalo, da tisti, ki hodi naokoli razcapan, ni nič prida.
Če bi se mladi in stari pogovarjali, mladi ne bi kar naprej odkrivali tople vode. Vedeli bi, da so bili tudi starejši krvavi pod kožo, pa da se je skozi stoletja menjal celofan, pod njim pa se ni kaj prida spremenilo.
Moja mama mi o ženski intimi ni povedala čisto nič. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po pametnem telefonu brskajo za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem- najlepšem- vedo oni? Nekoč so tiste reči uporabljali bolj kot ne za reprodukcijo, danes pa za užitek. Ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju, sočutju ne izgubljamo ravno veliko besed.
Če bi pred petdesetimi leti vprašala mamo o položajih pri seksu, bi jo kap. V najboljšem primeru bi me poslala k spovedi. Danes je ponudbe na to temo ogromno: od knjige o kamasutri, do vsakodnevnih filmov na televiziji, do milijon internetnih strani. Pa mladi v tej poplavi najdejo tisto, kar potrebujejo, kar bi jih osrečilo do konca življenja in še čez?
Veste, ne suša ne poprava ne deneta dobro naravi, kaj šele človeku.
Si predstavljate si, koliko gorja je naredila četrta božja zapoved spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji? Verjetno ne, ker vas ni nihče opozoril, da ima vsaka medalja dve plati. Koliko otrokom bi bilo prizaneseno z nasiljem, pedofilijo, z maltretiranji, če bi jim odrasli povedali po resnici: da se je pač treba nekaterih starejših tudi bati.
Pravijo, da bomo Slovenci, če bo rodnost padala še naprej, izumrli prej kot v sto letih. Ker mladi komaj kaj še seksajo. Če je bilo še pred 70 leti povprečje 3 x na dan, je danes komaj 3 x na mesec. Ste vedeli, da je še včeraj pri intimnih odnosih bolela glava ženske, danes se je, kot kaže, ta bolezen preselila na moško populacijo? Niste, kajne, ker je bilo o dedu, ki ni znal držati hlač na svojem mestu, nespodobno razpredati.
Ker se Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in poslušanja, o tistem, kar generacije povezuje ali razdvaja, drug o drugem vemo bore malo. O, v katerem danes živimo, so bile napisane knjige, koliko pa vemo o intimnostih tistih, ki so v njem živeli?
Strašno bom vesela, če boste tudi vi postali drugačni. Pogovarjajte se s starejšimi, izzivajte jih, da vam povedo tisto, o čemer so že vse življenje molčali in če se le da- niti v najbolj drznih sanjah si ne smete privoščiti, da bi bili ovce, ki kimajo, sledijo in vsemu, kar vidijo na ponujenem krožniku in temu na ukaz tudi verjamejo.




četrtek, 24. avgust 2017

Časi, o katerih vemo zelo malo

 
 
 
Tako je bilo

V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni, s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija.
Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar. Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-)
Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza.


Marija (...)
''Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila denar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem dogovorila, da greva čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Kadar sva najela konja, sva ga plačala, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, domov se je vrnil šele ob enih ali dveh zjutraj, a ga tašča zjutraj ni pustila pri miru, da bi se odpočil. Pred zaprtimi vrati spalnice ga je zmerjala z lenuhom. Po njenem so šuštarji samo poležavali, pili, kadili in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo najina dnevna tako majhna. Pa sem jim rekla, da bo še prevelika, ker tako in tako ne bo kaj postavit noter …
Potem sta se rodila otroka, v enem letu sta prijokali na svet. Dala sem ju v voziček in odhitela na parcelo. Prej, preden so prišli zidarji, sem morala narediti mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo, bosta že počakali do kosila, sem jima rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva z možem sama zbila iz žvarcev. Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti.
Meso sem kupovala samo za delavce. Nekoč jih ni bilo na gradbišče, nekje so se zapili, usedla sem se in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo morali sami pojesti. Prav škoda se mi je zdelo denarja, ki sem ga po nepotrebnem vrgla stran! Delavce sva z možem zmeraj plačevala sproti, le tedaj, ko je Janez Udovnkov pobelil prostore pred vselitvijo, pri sebi nisem imela zadosti, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.''

sobota, 05. avgust 2017

Koliko je vrat, ki ostajajo zaprta?

 

 

 

 

Danes zjutraj sem naletela na zgodbo o zakonskem paru z Downovim sindromom. http://klip.si/novice-mater-so-krit...

Potem sem pomislila, kaj bi, morda komentirali mi, če bi se zgodba zgodila v naši soseščini. Bi bilo več tistih, ki bi bili ''za'' ali več onih ''proti''? Vprašanje za milijon dolarjev, a s predpostavko, da bi odgovarjali iskreno- tako kot v resnici mislimo.

 

Včasih se mi zdi, da smo ob pomanjkanju empatije do samega sebe, postali nekritični tudi navzven. 

 

Ne bom pozabila večera, ko smo film Ogenj, rit in kače niso za igrače predvajali v Kranju, v eni od TUŠ-evih kinodvoran. Pristopi gospa, ki se je v dvorani znašla čisto slučajno, pa so jo slišane zgodbe tako pretresle, da mi je morala to osebno povedati. Beseda da besedo, nakar mi pove, da že 40 let živi v Nemčiji, da jo je tik pred maturo- takoj po maminem samomoru- vzel k sebi oče, ki je kot gradbeni delavec služil marke pri obnovi nemških železnic. 

 

Recimo, da je tej gospe ime Marinka. V Nemčiji se je zaposlila kot voznica kombija ''od vrat do vrat'' in se še ne dvajsetletna poročila z lastnikom tega kombija in še petih drugih, mu rodila tri otroke, enega za drugim. Možu se je zelo mudilo, saj je bil od nje več kot trideset let starejši….

 

Njegovo ljubosumje krepko pomešano z nasiljem jo je porinilo v naročje drugega. Bil je turške narodnosti iz druge generacije, že rojene v Nemčiji. Tudi z njim je imela dva otroka. Zaradi nasilja, ki ga je bila deležna, mu je ušla in pobegnila v bližnjo Nizozemsko. Tam je spoznala Nemca, s katerim živi še danes, z njim pa ima tudi hčerko.

Zame osebno je največja tragika njenega življenja ta, da s svojimi otroki- razen z zadnjo hčerko- nima čisto nobenih stikov. Nič.

Da o tem, svoje lastne usode ne vidi kot zelo boleče in nenavadne, raje ne govorim.....

Ko je umrl prvi partner, je šla na pogreb, a jo trije otroci, ki so po njenem begu ostali pri očetu, niso spustili blizu, niti se niso želeli z njo pogovarjati.

Za otroka iz druge zveze, ne ve niti tega, kje sta, kaj počneta- NIČ! 

 

Ko mi je na kratko povedala svojo zgodbo, vso noč nisem zatisnila očesa, tako me je pretresla. Hkrati pa sem razmišljala, kako različni smo. Kako zelo zelo različni!

 

Živimo v državi, v kateri se danes že javno govori, da otroci marsikje tepejo svoje starše, tudi učitelje. Skrajno nasilni najstniki ne trenejo z očesom, ko poškodujejo ali celo ubijejo vrstnika. 

 

Umori so postali tedenska stalnica.

 

Mamila so že zdavnaj del vsakdana tako med srednješolci kot odraslimi, celo med umetniki. 

 

Ženske in tudi moški (ne glede na to, so vezani ali ne) za dosego ciljev uporabljajo svojo rit. Ali ''le'' zveze in poznanstva. Kupujejo se diplome in doktorati kot na bolšjem trgu. Kako samoumevno!

 

Vsak tretji zakon gre v franže, bivši zakonci pa do zadnjega diha potem manipulirajo z otroki in jih uporabljajo kot orodje v izrojeni medsebojni bitki kdo bo koga.

 

V Sloveniji trpi za anoreksijo in bulimijo iz dneva v dan več žensk, žal tudi moških.

 

Antidepresive jemlje že več kot 8 % Slovencev.

 

Zlasti med mladimi je vse več tveganega pitja alkohola.

 

Na cesti se vsak dan zgodi ena ali več nesreč zaradi alkohola, objestnosti, droge.

 

V skokovitem porastu je nasilje v družini.

 

Pedofilija pa v nekaterih ''krogih'' postaja že sama po sebi umevna.

 

In ne nazadnje: lansko leto so zabeležili 610 porodov manj kot lepo poprej.

 

Moralne in etične vrednote vedno bolj izginjajo, medčloveški odnosi postajajo prazni, marsikje jih že zamenjujejo virtualni.

 

Svoboda, vezane na demokracijo, prav tako izginja…

 

Človek postaja podoben žabi, ki se kuha v vreli vodi. Ničesar ne vidi, ničesar ne sliši, niti ne zazna, če, seveda, njemu gre še kolikor toliko dobro.






Za vsakimi vrati živijo ljudje, njihove usode pa so takšne in drugačne. Naši predniki so pogosto govorili, da Bog naloži na ramena takšen križ, kot ga lahko nosimo. Pomislimo na ‘’težo in vsebino’’ tega križa, pa bomo hitro spoznali, koliko zanimivih in neponovljivih ‘’filmov’’, ‘’nadaljevank’’ in ‘’knjižnih uspešnic’’ živijo povsem vsakdanji ljudje!

četrtek, 03. avgust 2017

Zgodba neke Eve










Eva (….)
''Nisem zaposlena, živim od zraka in od dobre volje lastnega organizma. Že od otroštva trpim zaradi anoreksije z dodatkom bulimije. Običajen dan je razpret med obiski ambulante, kjer skrbijo za osebe z motnjami hranjenja, pogovori s psihologom in pesimistično naravnano mamo, ki me nenehno mori s floskulami, katerih še sama ne upošteva.


S svojim očetom nimam nobenih stikov. Vem, da trenutno živi v bližini Bleda, kjer si je ustvaril novo družino. Mama mu je zagrenila življenje do te mere, da dvomim, da si kdaj zaželi, da bi me videl.


To, da me nenehno zebe, je nekaj najhujšega, kar me je lahko pri tej bolezni, če ji že tako rečem, doletelo. Nenehno- tudi sredi najbolj vročega poletja- imam na glavi kapo, ovita sem v volneno jopo, nosim babičine dolge spodnjice, tople čevlje. V naši družini so bile ženske že več rodov nazaj podobne bogomolkam: po parjenju moškega sicer ne požremo, ga pa izpljunemo. Tudi v naši hiši zato živimo same ženske: babica, moja mama in jaz. Prababica je umrla še pred mojim rojstvom zaradi sifilisa.


Imela sem pet let, ko so mi povedali, da bom nekoč slavna, kot Miko Fogarty. Babica pravi, da sem za začetek malo preveč debela. V istem hipu se začne dreti na mamo, češ, zakaj mi dovoli, da za večerjo jem čokolino. Začeli sta vreščati kot zmešani, z mize sem pobrala Barbiko in se izmuznila v svojo sobo.

Za sedmi rojstni dan sem si strašno zaželela torte, vendar je bila babica odločna: 'Ne bo je, ker si se spet zredila'. Že tri leta sem obiskovala balet, vadili smo tri ure na dan, včasih celo več, nenehno sem bila utrujena, zaspana in lačna. Babica mi je za malico dala riževo palačinko, ki ima najmanj kalorij. Tudi druge baletke so jedle zelo malo ali nič. Le mene je zaradi lakote bolela glava. Torej, moj rojstni dan. Babica je povabila štiri prijateljice in njihove vnukinje, ki so bile moje starosti. Iz riževih oblatov je nekdo naredil nagnusno torto, ki je bila brez okusa.

*

Nenehno, dan za dnem, četudi sem bila še otrok, sem morala poslušati pridige, da so lahko  v divjem svetu, v katerem živimo, uspešne le ''lepe ženske''. Babica je imela še pri petinšestdesetih postavo, ob kateri je ljudem zastajal dih. Enako moja mama in starejša sestra.

Z babico sva obiskali šiviljo, ki je šivala obleke za domala vso ljubljansko smetano in tudi za nekatere Zagrebčanke. Dovoljeno mi je bilo, da sem pomerjala obleke in se v njih sprehajala pred budnimi babičini očmi. Prsi mi še niso zrasle, O bokih ni bilo sledu, le noge so bile dolge kot ponedeljek. Babica me je kritično opazovala in zmajevala z glavo. Stara sem bila petnajst let, imela sem komaj štirideset kilogramov, pa še sem se ji zdela predebela. Ko shujša, prideva ponovno pomerjat obleke, je rekla šivilji.

Doma je kričala name, me zmerjala, stala za mojim hrbtom, ko sem sedla h kosilu in če se ji je zdelo, da sem žlico prehitro nesla v usta, me je udarila po roki. Krožnik juhe sem morala jesti vsaj pol ure, jaz pa bi tisto malo, kar mi je odmerila, najraje v hipu zmetala vase, tako sem bila lačna.

Nekoč sem na cesti našla denarnico. Odprla sem jo in brez razmišljanja izmaknila nekaj tolarjev. Odhitela sem do trgovine in kupila dve vrečki čokoladnih napolitank. Pojedla sem jih v nekaj minutah. Sestradan želodec moje ihte po žretju ni razumel najbolje, sredi baleta sem se zgrudila ob drogu, bruhala in se zvijala v krčih. Učiteljica je poklicala babico, ki je nemudoma prišla pome in me potem surovo, brez milosti odvlekla domov. Teden dni me je imela pod ključem, pila sem le kamilice in jedla paradižnikovo juho. Ko sem spet lahko šla v šolo, sem se komaj držala na nogah. Bila sem slabotna, zelena v obraz, brez volje. A babica je bila zadovoljna. Kar žarela je, ko me je opazovala, ko sem šla po stopnicah.

Bilo je prvič, kar pomnim, da je razredničarko, ki me je učila biologijo, zaskrbelo, ko me je videla. Niti glave nisem mogla držati pokonci, ves čas pouka sem spala in bila z mislimi odsotna. Ob koncu ure me je prijela za roko in skupaj sva odšli k svetovalni delavki. Ne vem sicer, kaj sta se pogovarjali, ker me od začetka ni bilo zraven, zapomnila pa sem si, da se gospa v živo rumeni obleki ni želela vtikati v mojo družino, ker je ''vedela, kakšne smo''. Razredničarka me je potem odpeljala v svoj kabinet in me spraševala, kaj mi je. Odgovarjala sem ji tako, kot me je naučila babica: da sem imela gripo in da se še nisem opomogla. Videla sem, da je postala žalostna, rekla mi je, da ji lahko zaupam, da ne bo nikomur povedala. Nisem se upala, bilo me je strah, da me bo babica vnovič zaklenila v sobo in bom morala jesti tisto nagravžno paradižnikovo juho, zato sem molčala…

*

Kar tresla sem se od razburjenja! Sošolka mi je podarila sivo kepico z žarečimi očki, mehko, nežno in toplo. Jokala sem od sreče, prvič v življenju bom imela nekoga, h kateremu se bom lahko stisnila in ob katerem se bom pogrela, če me bo zeblo. Domov sem mucko prinesla v košari, v roki pa sem držala gosto popisan list, kako jo moram negovati in hraniti. Bila sem presrečna. Objemala sem babico, mamo, celo sestro, ki je izjemoma prišla bliže in mi poklonila delček svoje vzvišene pozornosti.

Majhna kepica je rasla in to so bili moji najsrečnejši dnevi. S seboj sem jo jemala tudi na balet. Zvečer, ko sem zlezla v posteljo, sem jo stisnila k sebi ter jo ljubkovala, potem pa srečna in brez skrbi zaspala.

Potem je prišel tisti dan: iz šole sem se vračala polna energije, po ulici sem celo tekla, kar se mi ni že dolgo zgodilo. Zmeraj sem se vlekla kot megla, saj sem bila nenehno utrujena. Že na dvorišču me pričaka babica, presajala je rože, in ko me je zagledala, so se ji oči od jeze zabliskale. Prikovalo me je ob tla, začela sem se tresti, slutila sem, da me ne čaka nič dobrega. Res je bilo tako. Učiteljica iz baletne šole jo je poklicala in ji potožila, da sem postala grozno raztresena, tudi debelušna, naj se doma pogovorijo z menoj, drugače me v baletni šoli ne bo več prenašala. Dokler ne shujšaš, se lahko posloviš od Žine, je babica siknila skozi zobe in me odrinila od sebe, ko sem se je želela okleniti in prositi, naj tega ne stori. Stekla sem po stopnicah, klicala Žino, toda ni se mi oglasila. V tistem trenutku se mi je zdelo, da se mi je podrl svet, da mi ni več živeti. V kopalno kad sem natočila vode, se vanjo ulegla na trebuh in čakala, da se bom utopila. Ni mi uspelo. Sem se pa na smrt prehladila, staknila pljučnico in za več kot mesec dni obležala v postelji. Imela sem visoko vročino, bledlo se mi je, a mama in babica nista dovolili, da bi šla v bolnišnico. Veliko pozneje, ko sem se v razmišljanjih večkrat vračala v tisto obdobje, sem sklepala, da sta skrbeli zame doma zato, ker sta se preprosto bali, da bi  zdravniki ugotovili kruto resnico o moji nedohranjenosti. Kljub bolezni sem lahko jedla le paradižnikovo juho, pila peteršiljev napitek, ko pa sem zaduhala čaj iz preslice, mi je šlo na bruhanje. Bila sem še zmeraj dovolj močna, zato sem preživela, čeprav sem ponovno izgubila pet kilogramov, bila sem tudi bleda, malodušna, žalostna. Kadar sem sedla h knjigam, sem se zgrudila na mizo, meglilo se mi je pred očmi in že po nekaj minutah branja, sem bila tako utrujena, da sem se lahko zavlekla le v posteljo.

Žine nisem nikoli več videla. Sobo sem imela oblepljeno z njenimi fotografijami, bila sem pripravljena storiti vse, kar sta mi mama in babica ukazali, žal pa mi mucke nista vrnili. Danes vem, da sta jo dali ali v zavetišče ali pa sta jo podarili kakšni prijateljici. Neutolažljivo sem jokala, trenirala, pazila, da se nisem zredila, pila napitke, ki sta mi jih prinašali, toda njuno srce je ostajalo kamnito. Dosti pozneje, ko sem vnovič visela med življenjem in smrtjo, mi je oče podaril hrčka. Sprva ga nisem želela vzeti, ker sem se bala, da me bo spet bolelo, če ga izgubim. Kot da bi oče vedel, kaj se mi plete po glavi, je pri mami dosegel, da me je med počitnicami peljal s seboj, na Silbo. Njegova takratna partnerica je delala na Ministrstvu za zdravje, mislim, da sta se je moji ženski malo bali. Nekoč, ko sta mislila, da že spim, sta izrekla nekaj stavkov, ki jih takrat še nisem razumela:'Upam, da je tvoja hči patološka lažnivka, kajti, če je vse to res, kar pripoveduje, potem lahko proti bivši ženi zahtevaš kazenski pregon.' To se seveda ni zgodilo, saj je moral oče skrbeti za lasten ugled. Če bi karkoli prišlo v javnost, potem bi bilo umazano tudi njegovo ime.

*

K nam se je vselil M.K. Babica jezno ponavlja, da ne ve, kje je moja mami pobrala takšno zgubo. Kljub temu da mi je spet zaostala menstruacija, me je grozno zvijalo v trebuhu, imela sem tudi drisko: Goltala sem Linex, pa ni dosti pomagalo. Ko se privlečem k mizi, M.K. skoči pokonci, v njegovih očeh sem videla grozo, prisežem. Pogleda me in reče, ja, kaj pa ta okostnjak počne pri vas?

*

Želodčna kislina je počasi, a vztrajno razjedala zobe in ko sem ugotovila, da se mi dva celo majeta, sem se prenehala smejati. Medtem ko so sošolke prisegale na kavbojke, sem se ovijala v črna oblačila, ki so mi mahedrala okoli koščenih kolen. Ko sem si nadela triko, si spela lase in stopila na oder, je ljudem zastal dih. Zdela sem se jim nezemeljska, kot bi bila iz porcelana.

Sošolkina mama je bila medicinska sestra pri nekem zasebnem zdravniku. Ni me zalagala le z opravičili, za primerno ceno sem pri njej dobivala tudi recepte. Pri dvanajstih letih sem postala redna odjemalka odvajal.

Občutek praznega želodca je postal kot mamilo. Spet sem izgubila menstruacijo, ki sem si jo pred pol leta spravila v red s hormonskimi tabletami.  Zapadla sem v neko čudno obdobje, ko je bila babica sicer zadovoljna z menoj, mojim videzom, uspehi v šoli, obnašanjem doma.  Ni pa vedela, da sem včasih imela občutek, da se mi blede. Izgubljala sem spomin, pozabljala, padala je v krajša obdobja odsotnosti, primerilo se mi je, da sem hodila po Miklošičevi ulici proti avtobusni postaji, pa nisem vedela, zakaj.

*

M.K., mamin ljubimec, je sredi kosila dvignil pogled proti meni in vprašal mami, če mi ne bodo zrasle prsi. Mislila sem, da se bom vdrla v tla. Vse popoldne sem jokala in grozila, da se bom preselila k očetu. Končno mi mama obljubi, da mi jih za 18. rojstni dan podari. Nove prsi. Kakršne bom želela. Ni mi bilo nič jasno, kako, nakar izvem, da njena prijateljica pozna eno drugo prijateljico v Zagrebu, ta pa pozna kirurga, ki se je ukvarjal s temi rečmi.

A ni bilo nič z Zagrebom. Ko sem prečkala železniško progo, sem grdo padla in se udarila v glavo. Samo blazni sreči se lahko zahvalim, da me ni povozil vlak. Iz nezavesti sem se zbudila šele čez teden dni. Imela sem zdrobljeno koleno, zdravniki so dejali, da se lahko za vse večne čase poslovim od baleta. Nisem jih povsem razumela, vseeno sem vse popoldne jokala od sreče. Babica je bila zgrožena, trdila je, da sem se nalašč poškodovala. Razmišljala sem, morda pa res. Morda sem namenoma obležala na tračnici, morda sem želela umreti. Zdravniki so mami predlagali, naj obiščem psihiatra. Še isti dan sem morala oditi domov. Tudi meni bi se zdelo sramotno, če bi me kdo videl, da lazim po Polju.

*

 Babica mi je že iz navade prinašala hrano, na krožniku je bilo komaj kaj več kot za ptiča. Rekla je, da telo ne potrebuje energije, ker počiva. Poklicala sem sošolko, da mi je prinesla škatlo domačic. To so bili piškoti, politi s čokolado. Požrla sem jih v desetih minutah, potem mi je bilo slabo, bruhala sem, začelo se mi je blesti, sošolka je panično klicala na pomoč, toda doma ni bilo nikogar. Pridrvel je rešilni avto, odpeljali smo se v Polje, menda sem se obnašala, kot bi se mi utrgalo. Sošolka pove, kdo sem, menda so se vsi skupaj ustrašili, eden od njih je celo izjavil, da bo še sranje. Pa je bil res. Prišli sta obe, mama in babica. Začeli sta groziti, da poznata vplivne ljudi, da bodo posledice, ker so me proti njuni volji zadržali na zdravljenju. Ne vem točno, kaj so jima povedali, na koncu sta se strinjali, da lahko nekaj časa ostanem. A ostala sem zelo dolgo. Spet (!) sem tehtala komaj 35 kilogramov, do mene so se obnašali, kot bi bila iz porcelana. Bali so se, da bi padla iz postelje, kajti takšen padec bi lahko bil zame usoden. Polomila bi si vse kosti. Ko so me umivali, bi najraje kričala, vse me je grozno bolelo. Zaradi infuzije sem bila prešpikana kot sito. Prišel je tudi oče in se zmeraj, ko je mislil, da spim, zjokal. Veliko je preklinjal, najbolj sem si zapomnila, ko je govoril prekleta prasica stara.''

Četrti dan sem začela bruhati kri. Ugotovili so, da imam rano na želodcu. Sestre na oddelku so mi postale druga mama.

*

Ko so mi čez sedem tednov povedali, da sem že dovolj pri močeh, da grem domov, me je postalo groza. Kam- domov? Bolniška soba, v kateri sem bila, mi je bila pomembnejša kot hiša, kjer sem živela. Spet sem odklanjala hrano, veliko sem jokala, strmela skozi okno. Ko sem med kosilom želela pogoltniti žlico, skoraj mi je uspelo, so do nadaljnjega prepovedali vse obiske. Pojma niso imeli, kako so me osrečili!

*

Spet sem doma. V trenutkih, ko sem malo bolj pri sebi, sanjam o tem, da  se bom resno lotila študija, da bom normalno jedla, se začela smejati, hoditi na žure. Vsi dobri sklepi se potem poderejo, ko zaradi vrtoglavice ne morem vstati. Obležim pod odejo in se borim s črnimi mislimi, ki me oklepajo v svoj objem. V mislih kličem na pomoč mamo, a glas obtiči nekje v grlu. Slišim babico, ki se z nekom pogovarja na terasi. Vem, da bodo prišle njene prijateljice na čaj in potem bom morala paziti, da jim ne pridem pred oči. Tako sama sem. Nihče me ne mara, jaz prav tako nikogar ne maram. Sovražim jih. Včasih imam celo občutek, da bi lahko obe, mamo in babico, zadušila z blazino, a kaj, ko nimam niti toliko moči, da bi blazino dvignila k sebi. Jutri grem spet na pogovor k terapevtu. Žal me nikoli ne sprašuje stvari, ki bi jih rada povedala.

*

Prišla je zima, ki jo sovražim. Sedim ob radiatorju, zavita v šale, plašč in rokavice, ter trepetam od mraza. Nenehno me zebe. Mama trdi, da igram in jo nalašč spravljam ob živce. Mimogrede mi pove, da sestra po splavu okreva na Češkem. Študira na Likovni akademiji v Varšavi. Sploh me ne zanima, kako je prišlo do splava.

 Nekateri sošolci so že diplomirali, A.A. mi je poslal celo vabilo na zagovor diplome. Po dolgem času sem jokala kot dež. Nenehno so mi govorili, da sem najboljša v generaciji, a se je izkazalo, da sem največja luzerka. Ponoči, ko spet nisem spala, sem na radiu slišala, da ljudje izgubljajo službe. Meni je nihče nikoli ne bo niti ponudil. Prvič sem se tudi vprašala, kaj bo z menoj, ko mame in babice ne bo več. Bom škripnila pod kakšnim mostom ali me bodo zaprli na zaprti oddelek kakšne ustanove za norce? Vse je mogoče.''

PS
Eva je tri mesece zatem, ko mi je poslala dnevnik, naredila samomor. Pokopali so jo v ožjem družinskem krogu.