Google+ Followers

torek, 25. julij 2017

hvala vam, bralci in bralke!





Četrto  leto od izida, knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE  pa še zmeraj
 najbolj brana knjiga poletja!
Hvala vam, dragi bralke in bralci!

Hvala Vam, ki jo bralcem priporočate v knjigarnah.
Hvala Vam, ki ste o njej spregovorili!

Od srca hvala!


http://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174483669

POSNETEK, OD 6,40 minute naprej

sobota, 22. julij 2017

Ljubezen in usoda

Danica (1980)

''Moja babica je bila izjemna ženska. Njen spomin je bil vse do pozne starosti zelo bister. O hiši, v kateri živimo še danes, je znala povedati nešteto zgodb. Nekatere so bile srhljive, druge ljubezenske, tretje srečne ali nesrečne, večino njih pa je bila zmes enega in drugega.

V spodnjih prostorih je imel ded pred 2. svetovno vojno krojaško delavnico. V kamrah- pod streho so stanovali vajenci, dve sobi pa je oddajal tudi natakaricam, ki so delale v gostilni čez cesto. Babica je poleg petih otrok skrbela še za red in spodobno obnašanje v hiši. Leta 1937 so vzeli na stanovanje Antona, ki se je prišel v naš kraj učit umnega kmetovanja z ene od največjih gorenjskih kmetij. Oče ga je poslal na ''izpopolnjevanje'', da bi fant kaj znal, preden bi doma prevzel kmetijo. Bil je zelo priden, babico in dedka je vse ubogal, kar sta mu rekla. Zjutraj je že zarana odhajal v uk, na kmetijo, kjer ga niso šparali. Nihče ni znal povedati, kdaj točno se je nesmrtno zaljubil v domačo hčerko Anico, ki pa je bila bolj frfraste sorte. Starša sta jo razvajala, kar je bilo v tistih časih hudo prekletstvo. Iz nič prida otroka je zraslo nič prida dekle. Nihče ni vedel, da je bila že pri petnajstih letih zaljubljena v enega od delavcev, ki so prišli gradit Rupnikovo linijo. Ko so šli zvečer v gostilno, je ta delavec imel navado, da je stopil na prag že omenjene kmetije in v šali vprašal:'Je kdo doma, da bi mi povedal, koliko je ura na turnu?' Anica je zmeraj pritekla prva, ne glede na to, kje se je zadrževala. Po devetih mesecih se je iz takšnega ''preverjanja ure'' rodil otrok. Nesojeni oče je izginil neznano kam, Anico pa so omožili s prvim, ki jo je hotel, a je revež že leta 1941 stopil na mino,da ga je razneslo.

Anton izdaje ni mogel preboleti. Svojo srčno bolečino je šel zdravit čez lužo, v Ameriko. Ko mu je kmalu po vojni prišlo na uho, da je njegova nesojena ljubezen postala vdova, ji je napisal pismo, v katerem jo je skupaj z otrokom povabil k sebi, čez lužo. Anice ni bilo doma, ko je pismo priromalo v Slovenijo, zato je šel ponj na pošto oče.

Takrat so bili v vasi le trije avtomobili, prometa pa komaj kaj. A usoda je nemilostna. Naneslo je tako, da je bil možak verjetno zamišljen, ni slišal hupanja, ne da bi pogledal okoli sebe, je stopil ravno pred avtomobil…Bil je na mestu mrtev, njegova hči pa ni nikoli izvedela, kako se je usoda kruto poigrala z njo.

Pisalo se je leto 1979, ko se pred našo hišo ustavi avto z nemško registracijo. Iz avta so stopili uglajen možak in dve ženski. Babica je Toneta takoj prepoznala, on pa njo. Z njim sta bili žena in hči, a nobena ni znala slovensko. Pogovarjali so se o tem in onem, kar naenkrat pa Tone vpraša po Anici. 'Umrla je že, žal mi je,' mu pove babica. 'Kaj pa njen oče?'

'Takoj po vojni ga je, ko se je vračal s pošte, povozil avto.'

Takrat pa Tone pobledi. Ko je slišal še za datum smrti, je bil trdno prepričan, da je bilo njegovo pismo krivo za prezgodnjo in nepotrebno smrt.

Preden se je poslovil, je babici stisnil roko z besedami.'Vse življenje sem iskal ljubezen, a takšne, kot sem jo čutil do Anice, nisem nikoli našel.'

Babica mi je to zgodbo, ko sem bila še otrok, neštetokrat povedala. Zmeraj pa je imela na koncu solzne oči.''

Fotografija je simbolična, najdena na internetu.

petek, 14. julij 2017

Knjigo lahko kupite, izposodite tudi na BIBLOS-u

ZGODBE, KI JIH JE PISALO ŽIVLJENJE

Knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE na voljo za nakup ali izposojo tudi na BIBLOS-u.

https://www.biblos.si/


Sicer se zmeraj najde kdo, ki pravi, da ''niso resnične'', a nič hudega. Številni posnetki, ki jih hranim, trdijo drugače.
Lepo pa bi bilo, če bi knjigo prebrali. Čas bi že bil, da nehamo verjeti, da je bilo nekoč vse tako, kot smo videli v ''Cvetju v jeseni''.
Čas pa bi tudi bil, da se iz teh zgodb kaj naučimo tudi sami.
:-)
Mimogrede: tudi po podatkih iz knjižnic, ta knjiga sodi- in to še zmeraj - med najbolj brane slovenske knjige za odrasle.


p.s.
VZEMITE JO S SEBOJ TUDI NA MORJE!
Pa ne verjemite, ko včasih pravijo v kakšni knjigarni, da je že razprodana.
Ni!
Pišite mi na jutri2052@gmail.com

pa jo dobite takoj.


nedelja, 02. julij 2017

odlomek iz nove knjige, ki jeseni prihaja na police

Ena od zgodb iz nove knjige, ki izide jeseni - Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del
(podnaslov: Babice, hčerke, vnukinje)




Zdravka (1946)
''Bila sem nezakonska. Mama je kot dekla služila zdaj pri tem zdaj pri onem kmetu. Vsi so jo izkoriščali in menda je imela že pri štirinajstih prvi splav. Od takrat naprej so ljudje govorili, da je bila jalova, zato so bili tako kmetje kot tudi hlapci prepričani, da ne bo nič ratalo, če se z njo malo poonegavijo.
Pa ni bila neumna, le precej naivna in neuka. Ni znala niti brati niti pisati. Kdo je takrat pomislil na to, da bi bilo treba deklo pošiljati v šolo? Spala je v hlevu, kmet pa je namesto k ženi hodil k njej. Menda ga je celo vaški župnik poklical k sebi, ko je to slišal. Za pokoro mu je naložil popravilo obzidja okoli pokopališča. Pa so bili grehi odpuščeni in je spet bilo vse, kot je moralo biti. Povedali so mi tudi, da jo je kmet zmeraj vzel s seboj na sejem, in potem sta dva ali tri dni živela kot mož in žena. Po vojni so prišli drugačni časi, na kmetiji ni bilo več nobenega pravega kruha, zato je mama večkrat stradala kot ne. Za delo, ki ga je opravljala, ji ni nihče ničesar plačal, le malo hrane je dobila, drugega nič. Ko so se partizani vračali iz gmajne, si jo je vzel zdaj eden, zdaj drug. Ona si ni upala reči ne, ker je vedela, da bi bil gospodar potem jezen, saj bi ga obdolžili, da ni lojalen. 
Kljub temu, da je bila prepričana, da ne bo mogla zanositi, se je to zgodilo. Dolgo časa se je, reva uboga, prevezovala in skrivala, toda proti koncu so vsi vedeli, da je v drugem stanju. Za kmeta je bila moja mama kar naenkrat ena velika sramota, zato ji je ukazal, da mora iti stran. Toda ni imela kam! Doma ni več imela, denarja nobenega, služb pa takoj po vojni za ženske ni bilo! Kot kakšna beračica se je potikala od hiše do hiše, včasih se jo je kdo usmilil in ji je poleg hrane ponudil še kotiček, kjer je prenočila in se ogrela. Ko je dobila popadke, je potrkala pri dveh sestrah, ki sta bili usmiljeni do nje. Pomagali sta ji, da je rodila, celo nekaj plenic zame sta sfehtali po vasi. Mama je bila po porodu dolgo časa bolna, ker je zbolela za pljučnico in sama sreča je bila, da ni umrla. Tisti dve ženski sta me hranili, kakor sta vedeli in znali, kajti še zase nista imeli. Kakor hitro se je mama pocajtala, je izginila, in živ krst ni vedel, kam je šla. Celo miličniki so jo iskali, a je niso našli. Mene, ubogega, garjavega otroka, so si podajali iz rok v roke, dokler me niso odnesli k neki ženski, ki je bila med vojno komisarka. 
Ljuba ni bila kakšen materinski tip, a vsaj lačna nisem bila. Spominjam se, da me je za vsako figo kaznovala in če sem se polulala po tleh – spodnjih hlačk nisem nikoli imela - sem morala klečati na polenih, pa čeprav mi je bilo komaj tri ali štiri leta. Žal sem vodo bolj slabo zadrževala. Še pri 15 letih sem morala prenašati sramotenje sošolcev in učiteljev. Potem pa je Ljuba začela piti in me surovo pretepati. Velikokrat sem prišla v šolo vsa krvava, ker se nisem imela kje umiti. Najraje me je brcala, ko sem nemočna obležala. Učiteljica je na skrivaj poskrbela zame, več pa si ni nihče upal, ker je bila Ljuba zelo vplivna in se ji niso marali zameriti. Šele potem, ko mi je zlomila tri rebra, je posredoval ravnatelj. Iz bolnišnice so me poslali k neki drugi družini. 
Spominjam se, da sem bila kar naprej lačna. Še celo korenje, surovo, z njive mi je teknilo, kot bi jedla ocvirkovco ali potico. Najraje sem imela kos kruha z vročimi ocvirki. Ponoči sem se večkrat splazila v shrambo, namesto da bi spala. 
Nekoč so me v šoli poklicali v pisarno. Tam so bili trije tujci. Spraševali so me, ali me v novi družini silijo moliti. Odločno sem zanikala. Če so že kdaj molili, mene niso povabili zraven.
Enkrat je prišla neka ženska naokoli in trdila, da me je ona rodila. Nisem ji verjela, saj me ob srečanju ni niti objela. Pregovorila me je, da sem šla z njo, ker mi je želela pokazati neke ljudi, ki bi me radi vzeli k sebi. Prišli sva v hišo, kjer so izdelovali lesene samokolnice, sekire, grablje in podobno orodje. Tisti človek se me je ogledoval od nog do glave in nazadnje izjavil, da se mu ne zdim preveč pri močeh, da bi me lahko za karkoli uporabil. Ženska, ki se je izdajala za mojo mamo, je začela kričati, naj si ne misli, da bo za par dinarjev dobil ne vem kaj. Obrnila sem se in stekla, kolikor so me noge nesle! Moja rejnica Neža je bila sama doma, ko sem vdrla v kuhinjo. Od strahu sem se tresla po vsem telesu, planila sem k njej in se je oklenila, kot še nikoli. Reva je bila tako zmedena, da me je začela objemati in stiskati k sebi, jaz pa sem se jokala kot dež in jo prosila, naj me nikoli ne da stran od sebe. Zelo sem ji bila hvaležna za tiste objeme, saj niti lastnih otrok ni razvajala. Takrat to še ni bilo v navadi. 
Vsem se je zdelo povsem normalno, da so nas vzgajali s palico in tudi učitelji niso bili nič boljši. Imeli smo enega, ki nas je prijel za glavo in nas toliko časa butal ob steno, dokler se mu ni jeza pohladila. Ravnatelj pa je tistega, ki je preveč nagajal, pozimi nagnal ven, v sneg, kjer je moral stati bos.
Velikokrat sem imela granulome, še bolj me je bolelo, ker sem bila zelo visoke postave. Vsi so se za menoj ozirali in se mi posmehovali.
Po osemletki sem imela srečo, da sem se lahko izučila za šiviljo. Za pomočnico me je vzela Tilka. Garala sem tudi po petnajst ur na dan, ne da bi mi dala en sam dinar plačila. Njena delavnica je bila kar v kuhinji. Lahko si predstavljate, kako je to bilo, zlasti tedaj, ko so se iz šole vrnili njeni trije otroci! Skupaj z njo sem spala v zakonski postelji, ker drugje ni bilo prostora. Ves čas mi je obljubljala, da bom lahko za njo prevzela obrt, če se bom le poročila z njenim bratom. Ta je bil od mene starejši trideset let, bil je že vsaj dvakrat poročen.
Ko je prišel na obisk, se je zvečer še on ulegel v isto posteljo. Dolgo časa sem ga prepričevala, naj da mir, potem sem pa popustila. Oba s sestro sta mi čisto oprala možgane, češ, da s 185 centimetri višine moškega ne bom nikoli dobila.
Privolila sem v poroko, a sem že kmalu ugotovila, da sem ga polomila. Ko se je ulegel name, je pot kar lil z njega. Pa kako mu je smrdelo iz ust! Čeprav sem bila brez denarja in stanovanja, sem se usedla na avtobus in zbežala proti Ljubljani. Nikogar nisem poznala. Sedela sem na klopi v čakalnici in se smilila sama sebi. Potem pa pristopi neka ženska in me vpraša, kaj mi je. Ubogi otrok, mi reče in me povabi s seboj. Dala mi je jesti, potem pa je dekletu, ki se je prikazalo na pragu ene od sob, ukazala, naj mi odstopi divan. Komaj sem dobro zaspala, že začutim, da me nekdo tresa za ramo. Planila sem pokonci, za trenutek nisem vedela niti tega, kje sem. Pred menoj je stal možakar, malo starejši, z zalizci, v železničarski obleki, od njega pa je smrdelo po alkoholu. Zmigaj se, mi je ukazal, imam samo pol ure časa. Ker sem se obotavljala, me je grobo porinil na blazino, spustil hlače in planil name. Z menoj se ne bo nihče igral, mi je šepetal na uho, pošteno sem te plačal in zahteval pošteno plačilo. Posilstvo je bilo neznosno boleče in ponižujoče, saj je počel stvari, za katere še slišala nisem. Ker mi je držal roko na ustih, niti kričati nisem mogla. Medtem ko se je zadrževal pri ženski v kuhinji in se z njo o nečem prepiral, sem se izmuznila v vežo, pograbila čevlje in zbežala na ulico. 
Do jutra sem tavala po Ljubljani. Ko so začeli hoditi k jutranji maši, sem se postavila pred vrata Stolnice, a so me nagnali kot psa. Več usmiljenja so pokazale dijakinje pred Poljansko gimnazijo. Dale so mi nekaj denarja in dva sendviča. Na klopi, v parku ob Ljubljanici, sem našla Ljubljanski Dnevnik. Začela sem brati oglase. Nekdo, ki je nujno potreboval žensko za pomivanje oken, je objavil tudi svoj naslov. Imela sem srečo: ni bilo daleč. Starejši gospe sem se zdela poštena, hvala Bogu! Pri njej sem potem ostala še skoraj sedem let. Bila je moja edina mama, ki sem jo v življenju poznala. Nikoli se nisem poročila. Danes sem upokojena, imam skromno pokojnino, živim iz rok v usta, a sem srečna: nikogar se mi ni treba bati!''