JUTRI 2052

 do tretje knjige iz cikla  OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE,  ki bo namenjena moškim zgodbam, je le še 31 dni.....😍😍😍😍  (pismo, ki ga je leta 1968 ena sestra pisala drugi) Kristina (1923) »Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli rancalo. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni priš

Jani (1980):« Ko sem bil star enajst let, me je izrabil duhovnik. Do nas otrok je bil zelo prijazen. Zmeraj je imel pri roki bombone, njegova kuharica, babičina sestra Nana, pa je kljub visoki starosti pekla slastno pecivo, ki ga je sam pojedel bolj malo, večino je delil z nami. Župnišče je bilo skromno, pozimi zelo mrzlo in prazno. Nana je spala v sosednji stavbi, ki je bila prav tako v lasti župnišča, le da so se spodnji prostori oddajali v najem. Župnik je imel veliko knjižnico, v kateri sem bil kuhan in pečen. Mama je bila, kar se mene tiče, lahko brez skrbi: nisem se potepal, niti nisem zganjal neprimernih vragolij, raje sem po šoli zavil med knjige. Nana mi je skuhala čaja, potem pa se je spet umaknila med svoje lonce. Za rojstni dan sem dobil kolo. Ponija. Neizmerno sem bil ponosen nanj! Po vasi sem se vozil kot kakšen petelin. Nekoč me je ustavil nek fant. V roki je imel palico. Vtaknil jo je med vilice kolesa in mi ukazal, naj sestopim. ''Ali ti ga je ž

Franci (1950) :«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko. Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši

Jerko (1948):« Bila sva dva brata. Eden bogat in drugi reven. Jože je nasledil kmetijo, jaz sem dobil le nekaj smrek, košček zemlje in pet let zapovrstjo krompir, ki sem ga je pravzaprav pomagal sam pridelati. Jože je bil tudi pogolten, jaz pa sem se zajebaval z občutkom, da sem kot revež za marsikaj prikrajšan. Še danes ne vem, zakaj sta oča in mat’ kmetijo prepisala na brata. Študiral je, domov pa se je hodil samo toliko hlinit, da nista spremenila svoje odločitve. Če sem kdaj kaj rekel, me je oče hitro zabil, da naj bom tiho, ker sem tepec. Še osnovne šole nisem naredil, pa ne zato, ker bi bil neumen, temveč zato, ker sem moral garati od jutra do večera. Spominjam se, da sem še ne desetletni fantič pomagal očetu v gmajni. Podirala sva drevje in  moral sem ga vlačiti v dolino kot odrasel dedec. Nekoč sva imela pomagača. Pa ga je nekaj posviral. Oče je mahnil mene, ker se mu je bal reči žal besedo. Mislil je, da me tako vzgaja v trdnega in odporneg