Objave

''kukavičje'' matere

Slika
Franci (1950) :«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko. Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši

BRIDKA, A ZELO POGOSTA KMEČKA ZGODBA

Slika
Jerko (1948):« Bila sva dva brata. Eden bogat in drugi reven. Jože je nasledil kmetijo, jaz sem dobil le nekaj smrek, košček zemlje in pet let zapovrstjo krompir, ki sem ga je pravzaprav pomagal sam pridelati. Jože je bil tudi pogolten, jaz pa sem se zajebaval z občutkom, da sem kot revež za marsikaj prikrajšan. Še danes ne vem, zakaj sta oča in mat’ kmetijo prepisala na brata. Študiral je, domov pa se je hodil samo toliko hlinit, da nista spremenila svoje odločitve. Če sem kdaj kaj rekel, me je oče hitro zabil, da naj bom tiho, ker sem tepec. Še osnovne šole nisem naredil, pa ne zato, ker bi bil neumen, temveč zato, ker sem moral garati od jutra do večera. Spominjam se, da sem še ne desetletni fantič pomagal očetu v gmajni. Podirala sva drevje in  moral sem ga vlačiti v dolino kot odrasel dedec. Nekoč sva imela pomagača. Pa ga je nekaj posviral. Oče je mahnil mene, ker se mu je bal reči žal besedo. Mislil je, da me tako vzgaja v trdnega in odporneg

dve lovski, a resnični

Slika
  Ciril (1954) :«V času osamosvojitve sem bil mlad, nadobuden policist. V kraju, kjer sem služboval, smo imeli kar nekaj dela z vročekrvneži, ki se niso mogli sprijazniti z osamosvojitvijo. Nekateri so se potem vrnili v matično domovino, nekateri so se odselili v tujino, drugi so se umirili in ugotovili, da bo v novi državi sicer drugače, a bolje, kot je bilo prej. A to ni tisto, kar sem vam želel povedati. Nadrejeni so me prosili, naj uredim dokumentacijo, ki je bila obsežna, raznolika in pestra. Moj predhodnik je bil zelo natančen in je popisal vsa ''odstopanja'' občanov, ki niso bila v skladu z zakoni in predpisi. Nekateri primeri so bili celo zelo zabavni. Denimo: kolesar, ki je naredil prekršek, je miličnika, ko ga je ustavil, gledal v oči, namesto da bi ponižno strmel v tla. V posebnem zvezku je vodil ''vaške ovaduhe''. Na moje veliko presenečenje tudi teh ni bilo malo. Bil sem šokiran, ko sem prebiral, kakšne neumnosti

meni zelo ljuba moška zgodba

Slika
            Sabina (…) :«O dedu Janku je v naši družini ohranjenih veliko zgodb. Rojen je bil leta 1931, tako da ga je vojna vihra, na srečo, pustila pri miru. Boleče pa je okusil povojno oblast. Uboge kmete so privili z davki, tako da ni bilo misliti, da bi se oženil, saj še za družino ni bilo dovolj kruha. Ko je od staršev, pravzaprav od zelo avtoritativnega očeta končno dobil blagoslov, je bila njegova prva misel:''Hitro pot pod noge, da tista reč ne bo eksplodirala!''   Pametni fantje so se ženili na medvedovo kožo , kar je pomenilo, da je bilo najprej poskrbljeno za lastništvo kmetije, šele potem je prišla na vrsto nevesta.  Ko je očetu previdno namignil, kako in kaj, je oče vzel kramp in ga z vso močjo zalučal proti njemu. Ded je bil že v letih, ko je pogosto pripovedoval, da tistega hudiča med nogami ni mogel ukrotiti, da je imel ves čas dvignjeno glavo in je lajal . Prav zaradi svoje silne potrebe se je ustavil tudi pri Zinki. Bila j

NNNSP - mit ali resnica?

Slika
upokojena medicinska sestra (med drugim) pripoveduje:   ''Danes še redkokdo pomni, kako nas je jugoslovanska oblast strašila z akcijami ''Nič nas ne sme presenetiti''. Ljudi so primorali, da so kupili plinske maske, ki so bile zelo nerodne, in če si jih nisi prav nadel, tudi nevarne. Poleg tega smo v določenem obdobju imeli doma NNNSP pakete, za primer, če bi nas ''napadli Američani'' in bi v trgovinah zmanjkalo hrane. Ne morem vam povedati, koliko nesmiselnega strahu je bilo med navadnimi ljudmi! Nekaterim je, žal, ta strah pred Američani obtičal vse do današnjih dni. Enkrat mesečno sem prišla na obisk k starejšemu paru. On je bil hud astmatik in nasilnež, ona pa uboga reva. Kljub težki bolezni jo je nenehno maltretiral, poniževal in ustrahoval. Nekoč ji je ukazal, da si mora nadeti masko in z njo tekati po hiši. Hotel se je prepričati, če je dovolj varna in tudi uporabna. Ubožica se je zaradi pomanjkanja zraka in napada p

o časih, o katerih manjka zgodb

Slika
Polde (1921 ) pa se spominja svoje učiteljice.  "Fantje smo o spolnosti vedeli marsikaj, saj smo se nenehno gibali med odraslimi moškimi, ki naših ušes, zlasti še, če so imeli v riti kakšen šnopc več kot običajno, niso preveč šparali .   Šuntali so nas, da jih je treba čim več naskočiti, zlasti take, ki rade dajo. Frderbat   ta poštene, je bila še posebna slast. Kmalu sem ugotovil, da so v veliki prednosti pred ostalimi fanti gruntarski, saj so se punce kar lepile nanje. Zato, da bi se primožile na grunt, so bile nekatere pripravljene dati tudi noge narazen. Močno pa dvomim, da je bila po sredi kakšna velika ljubezen. Po navadi so ostale brez kranclna in brez poroke." Pozneje, malo pred 2. svetovno vojno, so ženske že bolj množično uporabljale vložke. Delale so jih same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben moški (še) ni bil tako napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njegovega čuta   za spodobnost. Sušile so jih, po