''kukavičje'' matere
Franci (1950) :«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko. Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši