JUTRI 2052

Zinka (1929) :»Kdo točno je bila moja mati, ne vem. Rodila me je v hlevu, me tam tudi pustila in izginila. Pravili so, da je morala biti iz premožne družine. Edina stvar, ki je ostala za njo, so bile s čipkami obrobljene spodnjice. Še danes jih hranim, četudi jih nisem nikoli oblekla. Ker je bilo v hiši že dovolj otrok, so me odnesli k Mihaeli, ki je živela v starem, dotrajanemu svinjaku. Ona je imela ležišče na klopi ob mizi, jaz na zapečku. Menda sem neštetokrat padla na tla, nekajkrat sem bila potem tudi v nezavesti zaradi udarca v glavo. Nihče se ni dosti žrl, četudi bi me pobralo. Kot otrok sem v sami srajčki lazila po kotih, pobirala pajke, ščurke in drugo mrčes ter jih sproti jedla. Nihče me ni učil govoriti, nihče me ni učil hoditi. Na noge sem se postavila šele pri štirih letih. Mihaela je v vasi skrbela za zdravje živine in ljudi. Čez dan je nikoli ni bilo doma. Če ni bila pri živini, je nabirala zelišča. Peč jih je bila zmeraj polna! Najbolj pomembne

ŽENSKE NE MARAJO MOŠKIH, KI V NESREČI OSTANEJO BREZ ZOB?   Darjan (1971):« Ko sem bil še otrok, sem veliko časa preživel pri starih starših. Vrtca v našem kraju še ni bilo, pa sta me do vstopa v osnovno šolo in še potem varovala onadva. Spominjam se, da sta se ves čas nekaj robkala med seboj. Babica je zinila kaj neprimernega, ded ji je največkrat še v isti sapi podrobil nazaj. Drug brez drugega nista mogla živeti in čez mnogo let, ko sta bila že zelo stara in bolna, sta odšla na drugi svet v razmaku enega meseca. Star sem bil pet ali šest let, ko sem že ''vse vedel'', kaj se na vasi dogaja. Ždel sem ali pod mizo ali na odeji kje v kotu ter se na videz igral, v resnici pa sem vlekel na ušesa, ko se je ob turški kavi govorilo o tem ali onem sovaščanu. Kakšne zgodbe so bile to! O nekaterih vam bom še kaj povedal! Nekoč je stric Mitja vprašal deda, zakaj babice še nikoli ni udaril. Zanimalo ga je tudi, zakaj se zaradi nje ni prav tako nikoli napil. Ded

Če tudi vas zanima: Ogenj, rit in kače niso za igrače , prvi ali drugi del, NI razprodana! Še zmeraj ju lahko kupite v vseh slovenskih knjigarnah ali tudi direktno na spletu! Ker so dopusti in počitnice pred vrati - zakaj ju ne bi prebrali?! LAHKO JU NAROČITE  NA POVEZAVI   https://goo.gl/1qx5mf      

Ob pogovorih, ki jih (še) imam malodane vsak dan, preden knjigi z ''moškimi zgodbami'' dodam zadnjo piko, se prebujajo tudi nekateri že pozabljeni spomini.  Danes sva se (denimo) pogovarjala o sogovornikovi idealni ženski. Ki se je pozneje, ko se je poročil, bistveno razlikovala od žene.  V zadnjih 50 letih so se drastično spremenile tudi predstave o ''idealni ženski''   in- seveda- tudi o ''idealnen moškem''. Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so moški raje videli, če se ženska ni ''mazala'', da je bila dobra gospodinja, da ni bila preveč opravljiva. Zanimivo_ pomembno jim je tudi bilo, da ni bila preveč ''študirana'', ker so bile ob takšni potem same ''težave''. Pri moških so ženske ''obrajtale'', če je bil dober plesalec, da ni preveč pil, da ni imel nezakonskega otroka, da je bil šparoven, da ni bil rdečelasec, da je imel

Kratek zapis iz revije ONA Namig: knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je med najbolj branimi že peto leto"! Peto!

Morda vas utegne zanimati?  

še ena od zelo pretresljivih zgodb, ki je našla svoje mesto v 3. delu knjige Ogenj Rit Kače . Ga ni pisatelja, ki bi imel toliko domišljije, kot jo lahko najdemo v čisto vsakdanjih zgodbah povsem vsakdanjih ljudi. Mija (1967): »Ko je mamica leta 1967 zanosila, ni bilo govora, da bi nadaljevala šolanje, saj je bila mladoletna nosečnost v tistih časih nekaj zelo pokvarjenega . Za pomoč je prosila razredničarko, ki pa z njo ni imela nobenega usmiljenja. Bila je starejša gospa, svet okoli sebe - vključno z ljudmi, pa je delila na tiste, ki so primernega obnašanja in na one, ki niso. Moja mami je padla pred njo na kolena, in jo prepričevala, naj se je usmili, a njeno srce je ostalo ledeno. Zbrala je pogum in potrkala še na vrata ravnatelja. Ta jo je najprej nahrulil kot psa, malo je manjkalo, pa bi jo tudi udaril. Nazadnje je vsaj toliko popustil, da ji je dovolil, da ostane na šoli toliko časa, dokler se ji ne bo poznalo . Ubogo revico, prepuščeno samo sebi, je čakala še