JUTRI 2052

    Okence zapirala bom, rajši ostanem samica, kakor izgubljena devica. Kljub sramežljivosti, ki je bila še v 60. letih prejšnjega stoletja zelo lepa in zaželena čednost, so ljudje vseeno našli načine, s katerimi so poudarili tudi bolj žgečkljive in konkretne zadeve, ki so se dotikale intimnih odnosov med moškim in žensko. Zelo znane so Lukove besede, s katerimi se je drugim ženskam dobrikal, medtem ko je bila njegova tik pred porodom: '' Jaz imam gorko peč, pa gor ne smem. '' To je pomenilo: Babo že imam, babo, pa kaj, ko ni za nobeno rabo. Štrusov oče pa je v šali komentiral :" Škoda razora, da prazen leži. " Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi: '' Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas !'' (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.) '

To, da za tretjo knjigo zbiram moške zgodbe, sem že večkrat povedala... Mimogrede: če želite povedati svojo- še je čas! Pišite mi na mail jutri2052@gmail.com 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 🍊 Moram pa reči, da so tudi moške zgodbe včasih na meji verjetnega. Nedavno sem se pogovarjala z nekim fantom- danes je star okoli 30 let. Starša sta se ločila prej, preden je bil star sedem let. Nikoli ne bo pozabil, kako so ga- ubogega otroka- različne ''strokovne delavke'' – vlekle vsaka na svojo stran. Tudi njegova mati je želela doseči, da oče ne dobi pravice do obiskov. Po več letih pravdanja se končno najde razsodna sodnica, ki udari po mizi in dovoli tudi očetu, da ima sina pri sebi vsakih štirinajst dni. V trenutku, ko se je to zgodilo, je mati izgubila za lastnega otroka ves ''interes''. Do danes, ko je star tam okoli 30 let, ga ni ne videla, niti ga ni obiskala. Ko je poskušal navezati z njo stike preko FB, ga je zablo

December je čas obdarovanj. Svoje bližnje boste zelo razveselili s knjigo  Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. in 2. del Potovanje v svet resničnih izpovedi bo bralcu in bralkam razkril marsikatero podrobnost, ki je bila ali pozabljena ali pa se zanjo ni vedelo. Knjigi lahko naročite po praznični ceni na povezavi https://goo.gl/1qx5mf  

        malo drugačna ženska iz 20. stoletja Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače ·   ( Zgodba iz 2. knjige Ogenj rit in kače niso za igrače . Gospa, ki se v zgodbi imenuje Klarisa, je umrla na začetku septembra 2018 ) Knjigo lahko naročite po praznični ceni na povezavi https://goo.gl/1qx5mf Klarisa (1926) »Naša družina je bila že od nekdaj zelo napredna. V času mojega odraščanja je to pomenilo, da smo bili sicer verni, a v cerkev nismo hodili. Mama je še kdaj na skrivaj zavila v božji hram, a le, če oče ni izvedel. Leta 1938 so spet zmagali klerikalci. Oče jih živih ni mogel videti. Navzela sem se njegovih idej in jih ponavljala tudi v razredu. V šoli že tako in tako nisem bila zgledna, pa so me kazensko premestili na drugo šolo. Oče je bil pragmatičen: ne glede na to, kaj si je mislil o cerkvi, je po drugi strani vedel, da mi bo vzgoja, ki jo bom dobila pri nunah, koristila. V internatu je bilo zatohlo, dan je bil napolnjen z drobnimi spletkarjenji.

Mali letos obiskuje drugi razred. Vsako jutro, ko vstane, se jezi, ker še ni velik in močan. Rad bi poletel v vesolje, če pa tja ne, pa vsaj na Antarktiko, ki ga zelo zanima. Zdi se mu, da čas caplja na mestu. Smeji se mi, ker mislim, da polzi med prsti s svetlobno hitrostjo. Šefica meni, da je takšen zato, ker ne mara čokolešnika. Včasih, ko pomislim, kdaj točno je naredil prve korake, narisal prvo zaresno risbico, mi prvič pomagal pri kuhanju, se zavem, da se točnih datumov ne spomnim več. Sedem za računalnik in pobrskam med zgodbami, ki sem jih pisala. V njih so shranjeni spomini, vragolije in drugi pomembni podatki, ki bi sicer mimogrede utonili v pozabo. Presrečna sem, da je črno na belem zapisano, kdaj je prvič jedel sam, kdaj je šel na kahlico, kdaj je dobil prvi zobček, kdaj je vsa ulica vedela, da je končno sedel na stranišče in se razveselil prve ''klobase''. Napisano je tudi, kako je skakal do stropa, ko se je rodila Šefica. Pa tudi to, k

              Mira (1972)   »Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame. Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo. 'Mogoče sem pa res smrad , saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna. V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se. Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila. Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol. Zadnje čase vedno pogost

      Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom. V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko. Dokler ni naredil samomora. In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi. Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec. Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''. Namesto da bi si priznala, da