JUTRI 2052

      Tako je bilo V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni , s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija. Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar . Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-) Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza. Marija (...) &#

        Danes zjutraj sem naletela na zgodbo o zakonskem paru z Downovim sindromom. http://klip.si/novice-mater-so-krit... Potem sem pomislila, kaj bi, morda komentirali mi, če bi se zgodba zgodila v naši soseščini. Bi bilo več tistih, ki bi bili ''za'' ali več onih ''proti''? Vprašanje za milijon dolarjev, a s predpostavko, da bi odgovarjali iskreno- tako kot v resnici mislimo.   Včasih se mi zdi, da smo ob pomanjkanju empatije do samega sebe, postali nekritični tudi navzven.    Ne bom pozabila večera, ko smo film Ogenj, rit in kače niso za igrače predvajali v Kranju, v eni od TUŠ-evih kinodvoran. Pristopi gospa, ki se je v dvorani znašla čisto slučajno, pa so jo slišane zgodbe tako pretresle, da mi je morala to osebno povedati. Beseda da besedo, nakar mi pove, da že 40 let živi v Nemčiji, da jo je tik pred maturo- takoj po maminem samomoru- vzel k sebi oče, ki je kot gradbeni delavec služil marke pri obnovi nemških železnic.   

Eva (….) ''Nisem zaposlena, živim od zraka in od dobre volje lastnega organizma. Že od otroštva trpim zaradi anoreksije z dodatkom bulimije. Običajen dan je razpret med obiski ambulante, kjer skrbijo za osebe z motnjami hranjenja, pogovori s psihologom in pesimistično naravnano mamo, ki me nenehno mori s floskulami, katerih še sama ne upošteva. S svojim očetom nimam nobenih stikov. Vem, da trenutno živi v bližini Bleda, kjer si je ustvaril novo družino. Mama mu je zagrenila življenje do te mere, da dvomim, da si kdaj zaželi, da bi me videl. To, da me nenehno zebe, je nekaj najhujšega, kar me je lahko pri tej bolezni , če ji že tako rečem, doletelo. Nenehno- tudi sredi najbolj vročega poletja- imam na glavi kapo, ovita sem v volneno jopo, nosim babičine dolge spodnjice, tople čevlje. V naši družini so bile ženske že več rodov nazaj podobne bogomolkam: po parjenju moškega sicer ne požremo, ga pa izpljunemo. Tudi v naši hiši zato živimo same žen

Četrto  leto od izida, knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE   pa še  zmeraj  najbolj brana knjiga poletja! Hvala vam, dragi bralke in bralci! Hvala Vam, ki jo bralcem priporočate v knjigarnah. Hvala Vam, ki ste o njej spregovorili! Od srca hvala! http://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174483669 POSNETEK, OD 6,40 minute naprej

Danica (1980) ''Moja babica je bila izjemna ženska. Njen spomin je bil vse do pozne starosti zelo bister. O hiši, v kateri živimo še danes, je znala povedati nešteto zgodb. Nekatere so bile srhljive, druge ljubezenske, tretje srečne ali nesrečne, večino njih pa je bila zmes enega in drugega. V spodnjih prostorih je imel ded pred 2. svetovno vojno krojaško delavnico. V kamrah- pod streho so stanovali vajenci, dve sobi pa je oddajal tudi natakaricam, ki so delale v gostilni čez cesto. Babica je poleg petih otrok skrbela še za red in spodobno obnašanje v hiši. Leta 1937 so vzeli na stanovanje Antona, ki se je prišel v naš kraj učit umnega kmetovanja z ene od največjih gorenjskih kmetij. Oče ga je poslal na ''izpopolnjevanje'', da bi fant kaj znal, preden bi doma prevzel kmetijo. Bil je zelo priden, babico in dedka je vse ubogal, kar sta mu rekla. Zjutraj je že zarana odhajal v uk, na kmetijo, kjer ga niso šparali. Nihče ni znal povedati, kdaj točno se

ZGODBE, KI JIH JE PISALO ŽIVLJENJE Knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE na voljo za nakup ali izposojo tudi na BIBLOS-u. https://www.biblos.si/ Sicer se zmeraj najde kdo, ki pravi, da ''niso resnične'', a nič hudega. Številni posnetki, ki jih hranim, trdijo drugače. Lepo pa bi bilo, če bi knjigo prebrali. Čas bi že bil, da nehamo verjeti, da je bilo nekoč vse tako, kot smo videli v ''Cvetju v jeseni''. Čas pa bi tudi bil, da se iz teh zgodb kaj naučimo tudi sami. :-) Mimogrede: tudi po podatkih iz knjižnic, ta knjiga sodi- in to še zmeraj - med najbolj brane slovenske knjige za odrasle. p.s. VZEMITE JO S SEBOJ TUDI NA MORJE! Pa ne verjemite, ko včasih pravijo v kakšni knjigarni, da je že razprodana. Ni! Pišite mi na jutri2052@gmail.com pa jo dobite takoj.

Ena od zgodb iz nove knjige, ki izide jeseni - Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del (podnaslov: Babice, hčerke, vnukinje) Zdravka (1946) ''Bila sem nezakonska. Mama je kot dekla služila zdaj pri tem zdaj pri onem kmetu. Vsi so jo izkoriščali in menda je imela že pri štirinajstih prvi splav. Od takrat naprej so ljudje govorili, da je bila jalova , zato so bili tako kmetje kot tudi hlapci prepričani, da ne bo nič ratalo, če se z njo malo poonegavijo. Pa ni bila neumna, le precej naivna in neuka. Ni znala niti brati niti pisati. Kdo je takrat pomislil na to, da bi bilo treba deklo pošiljati v šolo? Spala je v hlevu, kmet pa je namesto k ženi hodil k njej. Menda ga je celo vaški župnik poklical k sebi, ko je to slišal. Za pokoro mu je naložil popravilo obzidja okoli pokopališča. Pa so bili grehi odpuščeni in je spet bilo vse, kot je moralo biti. Povedali so mi tudi, da jo je kmet zmeraj vzel s seboj na sejem, in potem sta dva ali tri dni živela kot mož in žen