JUTRI 2052

Nekoč je živela majhna, drobna čipka. Bila je vsa v belem, bila pa je tudi zelo nežna in krhka. “Malo se bojim,” mi je rekla, ko sem prišla mimo, da bi jo pobožala. “Česa se bojiš?” jo mirno vprašam. “Da me ne bo nihče maral.” “Zakaj te ne bi nihče maral?” “Ja, mogoče zato, ker nisem zadosti lepa.” ''Že vem, kaj bom naredila s teboj!'' vzkliknem, nato sedem za mizo in vzamem iz omare čudovito rdečo obleko za tango. Čipka se zahihita in me poredno pogleda:'' Mar ne veš, da se pri   tangu najbolj zabavajo ...zadnjice?'' Zardela sem. In ne da bi vedela kdaj, začutila, kako je roka počasi, nežno in orpijemajoče zdrsnila po mojem hrbtu...

Da se Zemlja vrti okoli sonca? Kakšna zmota! Vrti se okoli Ženske!                                                                         PRISRČNO VABILO                       na srečanje z ''Ž E N S K A M I'' in s pisateljico in novinarko                        MILENO MIKLAVČIČ                                                                                       Pogovora o njih skoraj ne smemo zamuditi, zato se vidimo v četrtek, 12. aprila  ob 20,00 uri v Kavarni Lucija , Obala 144 Portorož Za glasbeno piko na i bo poskrbela Katarina Kurtjak, ko se bo sprehajala po črno-belih tipkah. Gvido Komar , predsednik Društva bibliotekarjev Primorske, je dejal:''Tako dobrega večera kot z ''Ženskami'' v zadnjih 20 letih v knjižnici Logatec še ni bilo!''

Plašč Prisežem, vedno bolj sem prepričan, da je za vse, kar se je zgodilo, kriv plašč. Ko sem dobil vabilo, da kandidiram za predsednika, se je Loli zazdelo primerno, da si kupim novega. ''Ta, ki ga vlačiš še iz študentskih časov, je že ves preperel, zguljen, predvsem pa smrdi,'' je tečnarila, ko sem ga vnovič odnesel v omaro, potem ko sem ga, ves besen in tečen, potegnil iz vrečke, ki jo je pripravila za Rdeči križ. Škripal sem z zobmi, se postavil prednjo, ji srepo zrl v oči, ognjene strele so besno švigale sem in tja, medtem ko sem kričal in jo zmerjal z vsem, kar mi je padlo na pamet. »Da se mi ga nikoli več ne dotakneš!''sem še siknil, preden se je, z odprtimi usti, bleda kot smrt, zgrudila na kavč, kajti do sedaj se še ni zgodilo, da bi povzdignil glas. Kaj šele, da bi jo mahnil po tečnih ustih, ki jih je povsem brez potrebe vse pogosteje odpirala. ''Pa ga obleci, tečnoba'', je dejala in nemočno zmajala z glavo, zavedajoč

''Ne maram. Nočem. Ne bom. Nisem lačen. Fuj!'' je sitnaril Blaž, ko sem preden postavila krožnik s proseno kašo. Bila je ravno prav ohlajena, z medom pa sem po površini naredila smejočega sončka. »Vsako jutro mudimo v vrtec. In to samo zaradi tebe!'' je bratu očitala Tanja. Malemu za nervozne očitke sploh ni bilo mar, z avtomobilčkom je vozil po mizi sem in tja, pri tem pa je izpuščal glasove, ki bi bili bolj kot za zajtrk primerni za dirkališče formule ena. Urini kazalci so se pritajeno hihitali v pest in zdelo se mi je, da me bo šef spet mrko gledal. »Obuti maček je vsak dan pojedel vsaj pet krožnikov kaše, zato je bil takoo močan,« rečem in se oklenem še zadnje rešilne bilke, njegovega najljubšega pravljičnega junaka. Oči se mu zasvetijo, ko me radovedno pogleda in zamljaska z jezikom. »Čisto zares!« nadaljujem opogumljena,« Pa tudi čriček Matiček si je, kot sem slišala, na kašo stresel dve veliki žlici kakava.« Še celo Tanja je za trenutek nehal

(Iz knjige ''Povej mi pesmico'') Jutri, v nedeljo, bo sicer sijalo sonce, oblaki se bodo igrali na nebu in zjutraj bomo vstali uro prej kot danes. :-) Ko boste pokonci, si k računalniku prinesite kavo, odprite okno, da vas bodo pobožale sveže sapice, potem pa preberite priloženo pesem in uživajte. preprosto, mar ne?

Pravijo, da se Zemlja vrti okoli sonca… Kakšna zmota! Vrti se okoli Ženske!                         PRISRČNO VABILO                 na že 42. srečanje z ''Ž E N S K A M I''      V knjigi ' 'Ženske'' je zbranih 52 različnih zgodb o ženskah, ki ljubijo in zmagujejo, se smejejo in se jočejo. Počnejo neumnosti in so pametne. Preudarne. Odločne. Včasih strte, drugič spet odločne in pokončne. To – na kratko - so zgodbe o naši prijateljici, znanki, sodelavki, materi in sestri. In nenazadnje o nas samih.   Ker smo še kako žive, mar ne?   S pisateljico Mileno Miklavčič se bo pogovarjala Renata Miklavčič.                                          Upamo, da se vidimo   na enem žmohtnem, radoživem in kramljajočem srečanju ob knjigi, kozarčku domačega terana in slastnem jabolčnem zavitku...                                                                                          28. februarja 2012,   točno opoldne                      v pro

Pogosto ugotavljam, da so prav spomini tisti, ki ob vsaki priložnosti, če sem sita, lačna, žejna, tečna, zoprna, zaspana ali budna, najbolj teknejo. Privoščim si jih med hojo po zasneženih poljanah, preko katerih brije veter in me reže do kosti ali pa na topli peči, ko, zavita v odejo, gledam skozi okno na ptice, ki se spreletavajo okoli svoje hišice, kjer se zmeraj najde kaj za pod njihov kljun. Spomini so se v letih, ki so že za menoj, lepo zapekli, postali so mamljivo okusni in hrustljavi, še zmeraj pa se jih drži tisti znani vonj, zaradi katerega se vračam   v minula leta, ko so se rojevali, in se potem povsem neslišno, ne da bi vedela kdaj, vtihotapili tudi v moje srce. Eden prvih, ki se je skril v črn lonec, okoli katerega so se ovijali ognjeni zublji v peči, pri stari mami, je povezan s krompirjem, ki se je kuhal za prašiče. Bila sem obuta v črne škorenjce, na glavi sem imela grdo kapo drap barve, katero bi, takole na skrivaj, najraje z burklami porinila med pra