JUTRI 2052

LITERARNA VEČERA V ILIRSKI BISTRICI IN V MARIBORU   ************************** Po novoletnem zatišju s svojo zadnjo knjigo '' ŽENSKE'' ponovno prihajam med bralke in bralce. V četrtek, 19. januarja ob 18.00 uri se vidimo v knjižnici v ILIRSKI BISTRICI! -------- V MARIBORU, v okviru dogodkov MARIBOR 2012, Evropska prestolnica kulture, predstavitev v LITERARNI HIŠI, 24. JANUARJA- OB 18.00 H. --------. Zelo bom vesela, če se na kakšnem od teh prireditev srečamo....Do sedaj je bilo zmeraj tako, da so se (še vsi) literarni večeri, namenjeni ''ŽENSKAM''- pomnili..... pa upam, da bo tako tudi tokrat. Milena Miklavčič http:// jutri-2052.blogspot.com/ GSM 064 110466

Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma. »A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih. Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila. »Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti. Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega, kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice. »Greva na pir? Jaz častim.« Tam okoli poldneva, ko sem požlampal vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo. Prestar sem. Pika. Amen. Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave. Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih. Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred

Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke. In še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga opazovala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu narahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je planila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati. Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri. Govori ji o obali, kamor zaide redkokdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo in ga potem vdano in strastno ovije v svoj obje

V petnajstih dneh, kar je odšla,   sem se navadila, da vsak večer, takoj po angelčaščenju, stopim v njeno sobo, narahlo potrkam, za vsak slučaj, kdo ve, morda se je izmuznila skozi glavni vhod in neslišno smuknila po stopnicah., medtem ko sem plela na vrtu in tiho prepevala Sonček čez hribček gre . Na pragu za hip postojim, z vlažnimi dlanmi,   ki jih nisem najbolje obrisala, podrsam po hrapavi steni, kjer se kažejo grde razpoke, hiša, v kateri bivam, je stara in zatohla, potrebna obnove, a kaj, ko nimam volje, da bi poklicala zidarje, mizarje in krovce. Trgala sem marjetičine cvetove in vsakič se mi je razšlo enako. Bila sem za en kurc mama. Morda bi bilo drugače, če bi bil Jan živ. Bila mi je celo zelo podobna. Če v tihoti njene sobe zaprem oči, vidim črn slap las, ki se je v gostih kodrih spuščal po njenem hrbtu. Iz črt, ki so zaznamovale njene dlani, je pogosto prerokovala svojo usodo. » Misliš, da bom srečna?« mi je rekla nekoč, ko se je vse popoldne ukvarjala

Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava. - Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je klicalo majhno, boso bitje, ki     je skakalo po rosni travi. Sonce se še ni niti dobro zbudilo, ko je zagledalo Blaža. - Hej, Blaž ali ne moreš spati? - Ne morem, se je veselo zasmejal deček.    Zamahnil je z dlanmi. - Marjetice so že odprle čaše in se umivajo v rosi. Ptice, ki gnezdijo v vejah breze, pojejo na ves glas in-poglej!   Čebela leta s cveta na cvet!    Dečkov nasmeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo    je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer    so spali otroci. - Pa je res lep dan ! je vzkliknil Gašper, ko je pogledal skozi okno. - Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico. - Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom. Na njivi se je za hip pokaza

Nekaj že določenih datumov, ko se bomo srečali na literarnem večeru s knjigo ''Ženske'' 8. december 2011 ob 18.00 h ...knjižnica Mirana Jarca Novo mesto 12.december 2011 ob 19.00 h knjižnica DOMŽALE 15. december ob 19.00 h KAŠČA ŠKOFJA LOKA 18. december 2011 ob 18.00 h Dvorana občine GORENJA VAS 21. 12. 2011 Univerza za 3. življ. obdobje Škofja Loka 19. o1. 2012 ob 18.00h knjižnica ILIRSKA BISTRICA 08.03.2012       knjižnica LENDAVA 13.03.2012 knjižnica TRŽIČ

Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju. »Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice. Toda Tanja ga ni slišala. Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje. »Uf, kakšen krasen zvok!« Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat. Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločno postavila pred posteljo: »Daj mi sem tisto reč, pri priči!« Tanja je stisnila budilko k sebi in zlezla pod odejo: »Ne dam, ne dam, ne dam!« Toda Jera se ni dala zmesti. Prijela je za vogal odeje in pričela vleči. Šnitka je zamižala, stisnila uro k sebi in jo požgečkala. Ura je zacvilila od ugodja in njeno zvonjenje je postajalo vedno bolj predirljivo in glasno. Šnitka se je hihitala in še v temi je opazila, da je p