JUTRI 2052

Nekatere prigode naših pradedov in prababic se v različnih inačicah pojavljajo v zgodbah, ki so slišane zdaj tu, zdaj tam. Tole mi je povedal tudi Žiga O. Hvala Žiga!      Gospodarica je ukazala dekli naj pomije posodo Ker pa je bila dekla mlada, neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše. Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec. »Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal. Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi. »Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!« Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet. Ko je dekla priš

Vinko : ''Mene je učila Brigita Avguštinova, dobra je bila kot kruh. Bil sem hribovski, zato so me dolinci zviška gledali. Velikokrat sem bil bolj slabo oblečen. Spominjam se, da mi je z edine naramnice odletel poslednji gumb. Pojdi z menoj, je rekla, in mi ga je v zbornici prišila nazaj. Bila je edina učiteljica, ki smo jo videvali pri maši. K obhajilu je prišla skozi zakristijo, toda vsi smo vedeli, da tudi tega ne bi smela. Otroci smo trepetali zanjo in se bali, kdaj jo bodo prišli iskat miličniki in jo odpeljali s seboj. Moja mama je zmeraj govorila, da jo občuduje, ker je tako korajžna.'' Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo ''dvainpetdesetletniki''. Še zmeraj jo vidim, ko je prišla v razred. Največkrat je bila oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glas. Zdela se nam je '&

Milena Miklavčič je raziskovalka in zapisovalka resničnih zgodb, avtorica uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače (prvi in drugi del) , ki že peto leto zapored vztraja na prvih mestih po branosti v knjižnicah. O knjigi je bil za TV Slovenija posnet dokumentarni film z enakim naslovom. Njen življenjski moto se glasi: ''Vsaka, še tako slaba stvar, je za nekaj dobra .'' Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo veselje, radoživosti, dobro voljo in veselje do življenja. Milena Miklavčič je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma. Spodbuja pa tudi druge, da raziskujejo skrito življenje lastnih prednikov, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še med nami. Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, jim j

Zakaj sodita knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače 1. in 2. del med največje uspešnice zadnjih let? MED NAJVEČJIMI USPEŠNICAMI 2017   druga najbolj rezervirana knjiga 2018   Mnogi- tudi strokovnjaki – se že štiri leta sprašujejo, a odgovor je preprost: zato, ker je v njima tisto prav življenje, o katerem se je nekoč in tudi danes največkrat le - molčalo! Resnične zgodbe - zapisane po pripovedovanju, upravičeno burijo duhove. Mnogi ob branju ( tudi v terapevtskem smislu ) spoznavajo ( največkrat ) negativne vzorce, ki so se prenašali iz roda v rod.  Četudi se z napisanim ne strinjamo, je prav, da se o medsebojnih odnosih prednikov in sodobnikov – pogovarjamo! Morda nas knjigi nagovorita, da raziščemo tudi preteklost lastne družine? Čudovito! Za knjigi, ki sta izšli v samozaložbi, je takšen uspeh na meji verjetnega!  Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi: https://goo.gl/1qx5mf Hvala vam, da ste jo prebrali!

Pred dnevi je umrla Anica. Stara 92 let. Bila je pokončna, odločna in vztrajna ženska. Po drugi svetovni vojni, potem ko je njen mož neznano kje izginil ob vračanju ujetnikov s Koroškega, je sama vzgojila pet otrok. Danes so sicer že skoraj vsi upokojeni, a so, kljub temu da so bili med študijem pogosto lačni, dosegli najvišjo izobrazbo. Anica mi je pripovedovala, da nikoli v življenju ni vrgla stran niti koščka kruha. Kruh ji je namreč pomenil blagostanje, ki je večkrat zaobšlo njen skromni dom. Boli me srce ob misli nanjo. Generacije, ki so še kako občutile, kaj je to lakota, počasi odhajajo. Na policah za njimi sicer ostajajo škatle polne posušenih šnitk kruha, žal pa njihovi bližnji pogosto niso izkoristili priložnosti, da bi jim prisluhnili in se iz njihovih izkušenj naučili tudi kaj zase. S svojo lepo in zelo enakomerno pisavo (imela je komaj štiri razrede OŠ) je zapisovala spomine. Od tega, kdaj je na vasi kam treščilo, do tega, koliko je bilo gasils