JUTRI 2052

Pred nami so marčevski prazniki, ki so že vrsto let namenjeni - Ženski.  Materi. Prijateljici. Hčerki. Tašči. Snahi. Sestri. Sosedi. Sodelavki. Stari mami.  Babici. Neizmerno bi me razveselili, če bi letos- poleg šopka rož- Ženski podarili tudi nekaj svojega časa. Z njo pokramljali o tem in onem. Jo le objeli in ji povedali, da vam veliko pomeni. Da brez nje ne morete živeti. Morda bi izkoristili obisk pri babici tudi za daljši pogovor o njenem življenju. O tem, kaj jo je razveseljevalo, tolažilo, držalo pokonci. Zaradi česa je trpela. Verjemite- polepšali ji boste dan, ker bo videla, da vam je mar zanjo. Če se vam bo zdelo, da ji gredo zgodbe s težavo z jezika, skupaj prelistajte po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. In če jo boste vprašali:'' Povej nam, babica, so tvoje zgodbe drugačne kot Milenine ?'' vam bo z veseljem pripovedovala o svojih, še nikoli povedanih spominih, shranjenih na dnu srca. Nekaj literarnih večerov v marcu

Dopoldan, ko kuham, rada spremljam dogodivščine duhovnika Sidneyja Chambersa iz nadaljevanke Grantchester. V eni od epizod prav v trenutku, ko vstopi hči, prikažejo televizor, ki so ga kupili pri detektivu Geordiju Keatingu. ''Bila sem prepričana, da ta nadaljevanka kaže čas okoli leta 1935 in ne tistega, dvajset let kasneje!'' presenečeno vzklikne hči. Globoko sem vzdihnila. Če še hči, ki ima že leta in leta polna ušesa mojih zgodb o življenju ''nekoč'', tako razmišlja, moram razumeti dvome tistih, ki jih o tem, kako se je živelo pred 40-50 leti, nihče ni niti malo poučil! V tej nadaljevanki o zgodnjih šestdesetih letih ženske še zmeraj nosijo naglavne rute, rojevajo doma, prav tako se umivajo bolj poredko.  Vendar!  Danes je, denimo, po medijih zaokrožil podatek, da tudi v Sloveniji ni vse zlato, kar se sveti: samo v Podravju imamo leta 2017 še zmeraj kar 7533 stanovanj brez kopalnice in stranišč, manj kot vsak drugi pr

                                                            INTERVJU V ''VEČERU'' KAJ BI MORALI VPRAŠATI STARŠE, PA JIH NISMO. Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič je delo, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanje z njo je posebno doživetje, saj nas prepriča, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca. Na srečanju boste: - izvedeli, zakaj ima raziskovanje preteklosti terapevtske učinke, - dobili odgovore, zakaj nam podedovani in nerazčiščeni vzorci, ki smo jih nezavedno podedovali od prednikov, še danes grenijo življenje, - izvedeli, zakaj se je treba o knjigi pogovarjati in prenašati spomine in izkušnje na mlajše generacije. Dvorana Union V petek, 24. februarja, ob 18.00 Prodaja vstopnic: prizidek Večera 02 23 53 326 vzivo@vecer.com Cena vstopnice je 8 €, za n

Pogosto, ko se pogovarjamo o vzporednicah med ''nekoč'' in danes''- predvsem pa o razlikah, ( zlasti ) mlajši trdijo, da je Človeštvo v sto letih napredovalo, pa da smo zato danes bistveno boljši, bolj civilizirani kot ''nekoč''. Ta trditev načeloma drži, a ne zmeraj. Danes živimo bolje kot nekoč, a tega, kot da ne vidimo. Nikoli v zgodovini ljudje niso bili toliko ne zadovoljni, kot smo danes mi. Nikoli ni v smeteh pristalo toliko kruha, četudi – po drugi strani- nenehno tarnamo, da jih je preveč, ki so lačni. Ker so predniki vedeli in premnogokrat tudi na lastni koži občutili lakoto, so imeli do zemlje neizmerno spoštljiv odnos. Pomenila jim je največjo dragocenost- največje bogastvo. Kaj pa danes? Ko bi predniki videli, kako mačehovsko se obnašamo do rodovitnih polj, bi nas prekleli! Na najboljših njivah rastejo trgovski centri, tovarne. Nas bo zidovje nasitilo, ko v svetu nekega lepega dne ne bo ve

V zadnjem času, ko se o kontracepciji ponovno govori več, kot kdajkoli prej – posredi pa je, kakopak- denar- pogosto naletim na komentarje, ki pravijo: ''Pa zakaj zganjate cirkus?! Včasih so bile ženske lahko brez nje, pa se niso nikoli pritoževale?!'' Kako drugače bi se obnašali do ženske, če bi pobliže poznali njeno intimno življenje! V preteklosti so – zlasti takrat, ko so imele po 15, 20 ali več otrok – same pri sebi večkrat pregrešno razmišljale, kaj narediti, da ne bi bile vsako leto znova in znova noseče. Otroci, ki so – včasih tudi dvakrat na leto -prihajali na svet, so jih izčrpavali tako telesno kot duševno. O tem, kako se je počutila mati, ki je gledala lačne otroke okoli sebe, si danes, ko imamo vsega v izobilju, ne moremo niti predstavljati. Raje niti ne pomislim, kakšno življenje je imela Rezika. Ko so jo vprašali, zakaj ne gre domov in skuha otrokom malo krompirja za kosilo, je odgovorila: ''Bom še malo počakala na njivi, morda bodo d

O vraževerju iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače Mima (1927): ''Pri nas je že od nekdaj veljalo, da slabo vreme in točo prinašajo ženske, ki klepetajo. Ko je napočil čas žetve in je bilo treba povabiti v žernado več žensk, je tašča trpela peklenske muke, ker se je bala, da bo žensko nerganje prebudilo zle sile, ki bodo na zemljo stresle grome in bliske, kar bo uničilo pridelek. Velikokrat je pred takšnim opravilom polje požegnala z žegnano vodo, pa še to ni pomagalo, da bi se bolje počutila. Pri hiši je bilo zmeraj nekaj blagoslovljenega lesa, ki smo ga prižgali ob največjih ujmah. Verjela je, da lajež lisjaka napoveduje sneg, pasje jokanje pa smrt v družini. Dolgo časa sem se uspešno upirala vsem vražam, toda počasi so me obsedle. Bolj, kot sem prihajala v zrela leta, bolj sem jim verjela.'' Franja (1934): ''Poleti, ko je bilo pri hiši veliko dela, sva bila z možem zvečer preveč zgarana, da bi sploh pomislila na kakšne poste