JUTRI 2052

 (Otroci in sestra starega ata Luke, o kateerem tudi pišem v knjigi.)   Med prazniki smo se o knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače veliko pogovarjali.  Nekateri so bili ob branju pretreseni, ker niso mogli doumeti, da je bilo življenje nekoč tudi v resnici tako kruto, ko so ga preko izpovedi brali v knjigi. Tisti, ki stare čase še pomnijo, trdijo, da je bilo včasih še veliko huje…. Žal mnogi, ki so raziskovali preteklost, niso našli dovolj poguma, da bi prisluhnili tudi pripovedim o spolnosti. * Nekoč ni bilo na razpolago nikakršnih informacij o moškem in o ženski, o njunih spolnih organih, delovanju le-teh. Knjige o medsebojnih odnosih niso obstajale, bognedaj o intimi. Škof Jegčič je, na primer, napisal nekaj priročnikov, ki so bili polni moralnih naukov in prepovedi, žal pa so nekateri od njih vzbudili v krščanskih krogih nemalo zgražanja zaradi – ne boste verjeli - ''svobodomiselnosti''. Tako nekje piše:''Združitev naj se izvrši k

Za nami je leto 2013, in danes, ko se prebujam v nov dan, se po č utim kot mladeni č , ki je premagal devetoglavega zmaja, imenovanega leto 2013! Ja, še smo živi, še dihamo, še upamo! In č e bomo v mesecih, ki prihajajo, spravili izpod nog še nekaj najbolj zlih č arovnikov, norih in škodoprinašajo č ih škratov, č e nam bo uspelo najti č arobno pali č ico, s katero bomo pri č arali malo ve č smeha in dobre volje na naše obraze, č e bomo našli kakšen skrit zaklad - smo zmagali, anede? Za tiste med nami, ki se ob pravljicah le prizanesljivo nasmehnejo, pa predlagam, da pljunemo v roke, ter svoje slabosti, polena in vse ostalo, kar se valja v bisagi, vrženi č ez ramo, spremenimo v svoje prednosti. Da bi nam obilo uspelo, ne le vam, tudi sebi, iskreno želim! Milena

                   Vsako leto znova razpošiljamo dobre želje,           delimo objeme za srečo in ljubezen,           vseeno pa se včasih sprašujem,           koliko pa sami naredimo zato,           da vse lepe besede           ne izpuhtijo med snežinkami?           Srčno si želim,           da bi nam letos uspelo tisto,           kar se nam včasih zdi nemogoče:           veliko poguma pri plezanju na visoke gore,           pri prestavljanju mej in bregov,          pri vihanju rokavov.          Srečno, pogumno in drzno v letu 2014          Vam želim,          Milena

nekaj odlomkov iz knjige: Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi , nista mogla priti skupaj. Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem . Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna. Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti,   kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali. Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj pon

Vsako leto znova razpošiljamo dobre želje,           delimo objeme za srečo in ljubezen,           vseeno pa se včasih sprašujem,           koliko pa sami naredimo zato,           da vse lepe besede           ne izpuhtijo med snežinkami?            Srčno si želim,           da bi nam letos uspelo tisto,           kar se nam včasih zdi nemogoče:           veliko poguma pri plezanju na visoke gore,           pri prestavljanju mej in bregov,          pri vihanju rokavov.          Srečno, pogumno in drzno v letu 2014          Vam želim,          Milena

...trud & užitki četrt stoletnega dela, prihajajo iz tiska..... Rojstvo v kakršni koli obliki je zmeraj prijetno, če pa traja ''nosečnost'' toliko časa, kot pri tej knjigi, pa sploh... Nekoč, ko sem prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov, sem spoznala, da sem ''na sledi'' nečesa, o čemer nihče nič ne ve, pa tudi kakšnih podobnih zapiskov o tej temi nisem zasledila. Pripovedi o tem, kako so se imeli radi naši predniki, so postali moja ''pot'', po kateri sem hodila vrsto let in nazadnje prišla do ''konca'', slišano pa bo moč v obliki zanimivih in sočnih zgodb prebrati v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Dodala sem še poglavja o življenju dekel in hlapcev, o tem, kakšno je bilo na začetku 20. stoletja otroštvo dedov in babic, kako so se po 2. svetovni vojni zidale hiše. Med drugim so me zanimali odnosi med taščo in s

  D V daljni deželi, nekje na koncu Pravljične dežele, je nekoč živel deček. Bil je sam samcat na svetu. Mali škratek Spanček Zaspanček ga je šel včasih obiskat, vendar niti tega ni nikoli izvedel, kako mu je bilo ime. Deček ni imel prijateljev. Od jutra do večera je hodil po cestah in po mestih, toda nikjer se ni ustavil. Sem in tja mu je dobra babica podarila jabolko in mu skuhala sladko mlečno kašo. Spanček Zaspanček se je nekoč opogumil in vprašal dečka: "Povej mi, kam greš spat, ko si utrujen? Kje pišeš šolsko nalogo in kje se igraš?" Mali osamljeni deček je zmajal z glavo. Pogledal je v tla in po licu so mu pritekle solze. "Nikjer ne spim in nikjer ne pišem domačih nalog," je zašepetal z žalostnim glasom. Spanček Zaspanček je na široko odprl usta od začudenja. "To vendar ni mogoče!" je končno izdavil. "Vsak otrok na tem svetu ima svoj dom!" "Ne vem, kaj je dom. Ne vem, kaj je topla postelja in tudi tega n