JUTRI 2052

Ne vem točno, a mora biti že zelo dolgo, ko sem prvič slišala tisti znani stavek ''Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.'' Ne vem, če so še kakšne druge besede name naredile takšen vtis kot prav te. Pravzaprav si jih nikoli nisem predstavljala v religioznem smislu, zmeraj – bolj kot ne- življenjsko in zelo prizemljeno. Danes, ko so za menoj že desetletja in sem bila- skupaj z omenjenim motom življenja- že neštetokrat na preizkušnji, trdno verjamem, da ne bi bila to, kar sem, če ne bi imela že omenjenega zaupanja vase- zelo realnega in prizemljenega, prav nič sanjarskega. Prvi pogoj zato, da si gradimo zaupanje vase, je, da nismo leni. Lenoba misli, duha, predvsem pa naših rok, je pogosto poglavitni krivec, da nasedemo na milo doneče floskule in agitiranja govorcev, ki nas poskušajo spraviti pod okrilje svojega besedičenja. Mamljive obljube, ki v takšnem primeru delujejo medeno in lepljivo, zameglijo možgane, predamo se v želji, da bo že kako, da nam

Gašper se premetava po postelji, brca odejo in mrmra v blazino. Sanja hude sanje. "Ti že pokažemo, ker si nas polomil! Bili smo lepo ošiljeni in zloženi v torbi." "Tudi jaz imam nekaj pripomb," se je oglasil zvezek. "Samo poglej ta oslovska ušesa! Vsi se mi bodo smejali, ko me bodo videli."   "To ni nič," so rekle copate.   "Pred šolo nas je namočil v prvi luži." "Ha, ha, ha, kaj se razburjate!" je zaklicala radirka.   "Pomislite, mene je razrezal, me slišite, razrezal me je!"   "Nekaj neverjetnega, ta otrok!"   "Brez vsake olike!" so zaklicali v zboru. "Maščevati se mu moramo," je zaklicalo ravnilce in spečega Gašperja tlesknilo po roki. "Ne, ne, nikar!" je v spanju zavpil Gašper, se sunkovito obrnil in padel na tla. Pomel si je zaspane očke in prestrašeno pogledal okrog sebe. Potem se je spomnil na sanje. "Očka,

BOŽIČNA ZGODBA »Zdaj nastopijo naši najmlajši,« je zadonelo preko mikrofona in na oder so se usuli otroci iz vrtca. Bili so oblečeni v angele in nekateri so prav nerodno mahali s slabo pritrjenimi krili. Z očmi so iskali vzgojiteljico, ki je stala za zaveso in jim s kretnjami dajala navodila, kaj naj delajo. Končno so se le postavili v vrsto, se prijeli za roke in zapeli. Veronika je sedela v prvi vrsti. Imela je potne dl ani od silnega pričakovanja. Njena Ana bo že v naslednji točki sama zapela pesmico o angelčku, ki je prinesel novorojenemu Jezusu v dar morsko školjko. Bila je ponosna na deklico, ki je odločno odpirala usta in videlo se ji je, da je vajena nastopanja, čeprav ji je bilo komaj štiri leta. Ludvik se je držal kot pav. S pogledom je drsel po ljudeh in zdelo se je kot da želi vsem povedati, da je Ana njegova vnukinja. Nič ga ni motilo, da so se nekateri spogledovali in se mu posmihali. Veronikine misli so zaplavale v preteklost. Še pred dobrimi štirimi le

Zadnjič, ko se je Malček odločil, da ne bo jedel drugega kot nektarine in maline, sva se oblekla in odšla v knjigarno po kakšno knjigo o tem, kako njegovo Trmo trmasto pripraviti do tega, da babici ne bo več delala sivih las. Kuharske knjige so bile polne zdrave prehrane, od vitaminov so kar pokale po šivih. Ko sem prodajalki razložila, kaj me muči, pa je le skomignila z rameni in jih pričela pospravljati nazaj na polico. Nam, odraslim, se sline pocedijo že ob pogledu na fotografijo, ki ponuja nekaj hrustljavega, sočnega, ravno prav zapečenega. Pri otrocih pa je potrebno najti drugačno pot do veselega trenutka, ko brez jokajočega protestiranja in stokanja odprejo usta in pričnejo jesti. Kakšen mesec ali dva nazaj, ko sva bila z Malčkom sama doma, sva se najprej igrala am, bam pet podgan , brala pravljice, potem pa me je že pocukal za rokav, da je lačen. V sadni napitek, ki sva si ga privoščiva, sva stresla tudi pregrešno žličko sladkorja in se- tako se mi je zdelo- zarotniško

Angina V Zakajčkovo ulico je prišla Angina. »Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop. »Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala. »Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.« »Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo. »Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica. «Samo odidi, prosim.« »Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu. »Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili. Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo. »Jo že imamo!« so zavpili. »Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina. »Narašča,« so prikimali bacili. »Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?« »Seveda!« so zacvilili bacili. »Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina. »Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zav

http://www.mojapravljica.si/index.php?option=com_content&view=article&id=166%3Anateaj-arovnija&catid=19%3Aobjavi-svojo-pravljico-galerija Milena Miklavčič je za svoje pravljice v zadnjem času prejela dve nagradi: 1. zmagala je na portalu www.mojapravljica.si . Komisijo je najbolj razveselila pravljica o Šnitki 2. njena slikanica ''Gal in čudni jeziki'', pa se je uvrstila med najboljše na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji, kjer je skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič, v močni konkurenci, prejela nagrado, imenovano ''Omemba žirije''. http://www.kulturnibazar.si/koledar-dogodkov-2013/literarni-razpis-2013-schwanenstadt-v-gornji-avstriji/

Ženske so zagledale luč sveta leta 2011, približno ob tem času. Ko se danes ozrem čez ramo, z radostjo v srcu ugotavljam, da smo v dveh letih prehodile zanimivo, pestro, razburljivo in žmohtno pot. Imele smo kar 111 predstavitev - morda še kakšno več- srečale smo se z bralkami in bralci, zapletle smo se v številne pogovore, ki so rodili takšne in drugačne komentarje na račun knjige. Še posebej mi bo ostalo v spominu druženje z bralci v knjižnici v Logatcu.  Tamkašnji knjižničar, Aldo Komar , je po srečanju dejal, da je bil moj literarni večer najboljši, kar so jih v 20 letih imeli v njihovi knjižnici. S podobnimi pohvalami tudi po drugih knjižnicah niso skoparili. Vsaka pa je na svojstven način pobožalo mojo dušo.....! Ženskam kar ne morem reči nasvidenje . Nenazadnje so še zmeraj zelo ''žive'', bralci si jih izposojajo v knjižnicah, skupaj z ''Ženskami'' odhajajo na dopust in z njimi poležavajo na domačem balkonu. Ženske mi še danes ogrom