Objave

Angina iz Zakajčkove ulice

Slika
V Zakajčkovo ulico je prišla Angina. »Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop. »Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala. »Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.« »Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo. »Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica. «Samo odidi, prosim.« »Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu. »Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili. Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo. »Jo že imamo!« so zavpili. »Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina. »Narašča,« so prikimali bacili. »Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?« »Seveda!« so zacvilili bacili. »Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina. »Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slab

ko v srcu zdrsnem mimo

Slika
Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršiti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo. Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi. Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce, kot da ne bi vedel, kam bi se dal. Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo. Pes se je počasi pomaknil pod balkon, tam s

bila je vroča in je dišala po sirotki

Slika
Moja babica je zmeraj dišala po posnetem mleku in sirotki. Rada sem bila pri njej, zmeraj sem tudi vedela, kdaj je bila dobre in kdaj slabe volje.   Nikoli se ni sprenevedala. Če je vstala z levo nogo, me je včasih odgnala iz črne kuhinje, kjer je skozi majhno, zamreženo okno prihajalo komaj kaj svetlobe. ''Ne motaj se mi pod nogami,'' je pri tem godrnjala, medtem ko je hitela beliti peč, kajti kruh, ki ga je zamesila, je že vzhajal v jerbasih. Ko sem že malo zrasla, me je vzela v uk. Pripovedovala mi je o fantih, pa o tem, kakšni so in zakaj se jim moram izogibati, da se ne zgodi kakšna ''barufa''. Kimala sem, pa se mi ni niti sanjalo, kaj se ji mota po glavi. ''Če boš pridna, se bova čez zimo, ko bo več časa, učili kuhanja,''je nato navrgla, me pobožala po laseh, kot bi želela omiliti svojo strogost. Prvo lekcijo, ki sem si jo zapomnila za celo življenje, sem dobila na lesenem ''štokarlu'', ki je bil nevar

Prigode iz Zakajčkove ulice

Slika
Kdaj se klovni še bolj smejijo Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava. - Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je žgolelo majceno, boso bitje, ki   je skakalo po rosni travi. Sonce, ki se še ni niti dobro zbudilo, je zagledalo Žigo. - Hej, ali ne moreš spati? - Ne morem, je veselo začebljal deček.    Zamahnil je z dlanmi. - Rože cvetijo in trava se umiva v rosi. Ptice pojejo na ves glas in-poglej!   Čebela    leta s cveta na cvet!    Dečkov radostni smeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo   je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer so spali njegovi prijatelji. - Pa je res lep dan! je vzkliknil Gal, ko je pogledal skozi okno. - Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico. - Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom. Na njivi se je za hip pokazala dr

sal okoli vratu in Nace

Slika
Soseda Mica je le za ped odprla vrata, toliko, da sem lahko smuknila skoznje. ''Ja, kaj ti pa je?'' se začudim, ko jo zagledam pred seboj, ovito v topel šal okoli glave in še v plet, ki ji je mahedral okoli bokov. Zmaje z glavo, potem pa z roko pokaže na grlo, globoko vzdihne in se s težavo spravi nazaj na kavč, pod tisoč in eno odejo. Vem, da trmasta kot je, noče iti k zdravniku. ''Saj je samo prehlad, nič drugega,''sitnari, ko ji potegnem toplomer izpod podpazduhe in se jezim nanjo, ker je tako presneto svojeglava. ''Tudi moja mama ni nikoli videla zdravnika od blizu, pa je dočakala 103 leta,'' še navrže in mi da vedeti, da bo z zdravili ali brez njih prehlad trajal teden dni. In nič več. ''Toliko se poznam, saj sem že stara in izkušena,''doda. V njeni kuhinji, kjer je običajno vladal red, je bilo tokrat povsem drugače. Obstala sem pri vratih, kajti videti je bilo, kot bi treščilo vanjo. Nace se je motovilil

Zofija

Slika
Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi itak ni nihče verjel. »Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov. »Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček. Začudeno sem jo pogledala. »Kako ohlapno?« »Če res toliko kolesariš, bi morala imet

Pravljice iz kuhinje

Slika
Spominjam se decembrskih dolgih večerov, ki so se vtihotapili skozi vrata že sredi popoldneva. ''Kaj bomo počeli?'' so spraševali otroci, in se mi motali pod nogami. Včasih smo se posedli k oknu, ki je gledalo na ulico. Šteli smo luči, opazovali snežinke, ki so padale izpod neba, najpogosteje pa smo si izmišljali pravljice. Takšne, čisto prave, le da so namesto Rdeče kapice in princev nastopali oni. Čas je v igri zelo hitro tekel med prsti in ko je prvi zasitnaril, da je lačen, sem vedela, da mu bodo kmalu sledili tudi ostali. ''Kaj bomo jedli?'' jih vseeno vprašam, čeprav sem že v naprej vedela, kakšen bo odgovor. ''Palačinke!'' so vzkliknili v en glas. Z njimi se je odprl povsem nov svet, ki je buril domišljijo. Idej, kaj početi, ko smo enkrat žvrkljali jajce, mleko in moko, je bilo nič koliko. Najpogosteje smo v zmes narezali jabolčne krhlje, ki smo jih pred tem potresli s cimetom in sladkorjem. Z nemalo potrpežljivosti,