Objave

mesena večerja

Slika
Sredi samotne zime moje sobe, z rdečimi, kockastimi zavesami na oknu, skozi katerega je mrzlo pihalo, ob sveči, ki je po stenah risala poskakujoče, rdečelične krice- krace , so za mizo sedeli spomini. Dva ali trije so vlekli pipo, ostali so pihali v otrple dlani in šepetali opolzkosti o spečih cvetovih, ki so se skrivali pod snegom. Tisti, ki je nosil očala, se je spomnil na travna pobočja, posejana z rdečim makom, med zlatom pšenice in ječmena, glasnih ptic, ki so se spreletavale okoli strašila oblečenega v stare, preperele cunje! Ležala sem na peči in zadovoljno božala muco, ki se mi je motovilila med nogami. Bila je mehka, volna, vroča pravzaprav. Kdo ve, zakaj neki so tisti, ki so se izgubljali v davni preteklosti, pozabili nanjo, ne vedoč, da jo še zmeraj izzivajo blagi šepeti, ki sprva milo in negotovo pesnijo o drgetu vlažnih mandeljnovih listov, ha, ha, ha, potem pa se spremenijo v pihajoče bike, ki,

Koprive tete Mice

Slika
Teta Mica je bila špasna ženska. Sredi poletja je nosila debele rjave nogavice, ki jih je, malo nad koleni, pritrjevala s široko elastiko, katera se ji je po navadi zažrla v kožo in za seboj puščala mavrične sledi. Otroci smo ji radi neopazno sledili, kajti počela je stvari, ki jih ni nihče drug. Kadar smo jo videli, da je tekla proti polju s koruzo, smo se pričeli hihitati, saj smo vedeli, da se ji mudi lulat. Spodrecala si je krilo in dva, tri predpasnike. Prej, preden pa je počepnila, je oprezno pogledala okoli sebe. Če smo imeli srečo, smo videli kakšen košček njenih golih, belih stegen, več pa nikoli. Spomladi, ko so pognale koprive, je vsako jutro vzela košaro in jih šla nabirat. Pojma nimam, kako to, da je niso nikoli opekle! S prosto roko je trgala vršičke in jih skrbno polagala v košaro. ''Kaj ti bodo koprive?'' smo jo spraševali, ko smo stali v varni razdalji, za vsak slučaj, kajti mnogi med nami so že občutili pekoče dotike. Premeteno se je z

drzna, krhka in oprijemajoča

Slika
Nekoč je živela majhna, drobna čipka. Bila je vsa v belem, bila pa je tudi zelo nežna in krhka. “Malo se bojim,” mi je rekla, ko sem prišla mimo, da bi jo pobožala. “Česa se bojiš?” jo mirno vprašam. “Da me ne bo nihče maral.” “Zakaj te ne bi nihče maral?” “Ja, mogoče zato, ker nisem zadosti lepa.” ''Že vem, kaj bom naredila s teboj!'' vzkliknem, nato sedem za mizo in vzamem iz omare čudovito rdečo obleko za tango. Čipka se zahihita in me poredno pogleda:'' Mar ne veš, da se pri   tangu najbolj zabavajo ...zadnjice?'' Zardela sem. In ne da bi vedela kdaj, začutila, kako je roka počasi, nežno in orpijemajoče zdrsnila po mojem hrbtu...

LIT. POGOVORNI VEČER V KAVARNI LUCIJA, PORTOROŽ

Slika
Da se Zemlja vrti okoli sonca? Kakšna zmota! Vrti se okoli Ženske!                                                                         PRISRČNO VABILO                       na srečanje z ''Ž E N S K A M I'' in s pisateljico in novinarko                        MILENO MIKLAVČIČ                                                                                       Pogovora o njih skoraj ne smemo zamuditi, zato se vidimo v četrtek, 12. aprila  ob 20,00 uri v Kavarni Lucija , Obala 144 Portorož Za glasbeno piko na i bo poskrbela Katarina Kurtjak, ko se bo sprehajala po črno-belih tipkah. Gvido Komar , predsednik Društva bibliotekarjev Primorske, je dejal:''Tako dobrega večera kot z ''Ženskami'' v zadnjih 20 letih v knjižnici Logatec še ni bilo!''

črn, iz kamelje dlake

Slika
Plašč Prisežem, vedno bolj sem prepričan, da je za vse, kar se je zgodilo, kriv plašč. Ko sem dobil vabilo, da kandidiram za predsednika, se je Loli zazdelo primerno, da si kupim novega. ''Ta, ki ga vlačiš še iz študentskih časov, je že ves preperel, zguljen, predvsem pa smrdi,'' je tečnarila, ko sem ga vnovič odnesel v omaro, potem ko sem ga, ves besen in tečen, potegnil iz vrečke, ki jo je pripravila za Rdeči križ. Škripal sem z zobmi, se postavil prednjo, ji srepo zrl v oči, ognjene strele so besno švigale sem in tja, medtem ko sem kričal in jo zmerjal z vsem, kar mi je padlo na pamet. »Da se mi ga nikoli več ne dotakneš!''sem še siknil, preden se je, z odprtimi usti, bleda kot smrt, zgrudila na kavč, kajti do sedaj se še ni zgodilo, da bi povzdignil glas. Kaj šele, da bi jo mahnil po tečnih ustih, ki jih je povsem brez potrebe vse pogosteje odpirala. ''Pa ga obleci, tečnoba'', je dejala in nemočno zmajala z glavo, zavedajoč

pravljični zajtrki

Slika
''Ne maram. Nočem. Ne bom. Nisem lačen. Fuj!'' je sitnaril Blaž, ko sem preden postavila krožnik s proseno kašo. Bila je ravno prav ohlajena, z medom pa sem po površini naredila smejočega sončka. »Vsako jutro mudimo v vrtec. In to samo zaradi tebe!'' je bratu očitala Tanja. Malemu za nervozne očitke sploh ni bilo mar, z avtomobilčkom je vozil po mizi sem in tja, pri tem pa je izpuščal glasove, ki bi bili bolj kot za zajtrk primerni za dirkališče formule ena. Urini kazalci so se pritajeno hihitali v pest in zdelo se mi je, da me bo šef spet mrko gledal. »Obuti maček je vsak dan pojedel vsaj pet krožnikov kaše, zato je bil takoo močan,« rečem in se oklenem še zadnje rešilne bilke, njegovega najljubšega pravljičnega junaka. Oči se mu zasvetijo, ko me radovedno pogleda in zamljaska z jezikom. »Čisto zares!« nadaljujem opogumljena,« Pa tudi čriček Matiček si je, kot sem slišala, na kašo stresel dve veliki žlici kakava.« Še celo Tanja je za trenutek nehal

25. marec

Slika
(Iz knjige ''Povej mi pesmico'') Jutri, v nedeljo, bo sicer sijalo sonce, oblaki se bodo igrali na nebu in zjutraj bomo vstali uro prej kot danes. :-) Ko boste pokonci, si k računalniku prinesite kavo, odprite okno, da vas bodo pobožale sveže sapice, potem pa preberite priloženo pesem in uživajte. preprosto, mar ne?