Google+ Followers

petek, 16. november 2018

ženska zgodba, zelo vsakdanja

 
 
 
 
 
 
 
Mira (1972)
 
»Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame.
Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo.
'Mogoče sem pa res smrad, saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna.
V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se.
Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila.
Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol.
Zadnje čase vedno pogosteje opažam, da se mi moški gnusijo, enako tudi spolnost. Truditi se moram, da ne mešam njihovih imen, da Janezu ne rečem Miro in Niku Samo. Vonj po spermi me sili na kozlanje.
Zatekam se v samoto, veliko berem, razmišljam, tudi postim se. Ko mi zmanjka denarja, požrem dane obljube. Ne zmorem biti boljša.
Sin je pri očetu, tako da v bistvu nimam nikogar, za katerega bi skrbela. Res se bojim, da so moški navadni prasci. Ali pa je z mano nekaj narobe?«

petek, 09. november 2018

Zgodba o Petri

 
 
 
Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom.
V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko.
Dokler ni naredil samomora.
In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi.
Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec.
Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''.
Namesto da bi si priznala, da mora najprej ozdraviti svojo dušo, si priznati, kdo so bili dejanski krivci njenih težav, je raje bežala, bežala, bežala….
Recimo, da je vseeno imela veliko, veliko srečo: pred nekaj leti je zbolela za boleznijo, za katero se je zdelo, da je neozdravljiva.
V trenutkih, ko je šlo za ''biti ali ne biti'', je k njeni cimri v bolnišnici prišel duhovnik. Da se je spovedala. Petra ni bila verna, a se je kljub temu v njej nekaj premaknilo. Začela je razmišljati, kaj pa, če je eden od razlogov, da umiram tudi ta, da si nočem priznati, kaj vse se mi je v življenju zgodilo, kaj vse je zaznamovalo mojo trpko usodo? Mar ni že čas, da se neham sprenevedati, da je svet ''samo lep''?
Ni že čas, da neham trobezljati, da moram ravnati le ''pozitivno'', pozitivno, pozitivno? Mar ni že čas, da se pošteno razjočem? Da udarim po mizi? Preklinjam? Kričim? Si priznam, kakšno kurčevo življenje sem imela?
Mar ni že čas, da se neham brigati, kaj bodo rekli ljudje, če se bom razgalila?
Kljub temu da je bila že na kisiku in so ji zdravniki odsvetovali naprezanje, je ob pomoči tega duhovnika navezala stike z neko psihoterapevtko. Recimo, da ji je bilo ime Smiljana. K Petri je začela prihajati v dopoldanskem času, ko se je še kolikor toliko dobro počutila. ''Čiščenje duše'' se ni zgodilo čez noč. A ob vsakem obisku, ko je lahko govorila o sebi, se je počutila lažje in bolj zdravo.
Kamen, ki ji je ležal na prsih, se je počasi drobil. ''Prijela'' so celo nekatera zdravila, ki se jim je pred tem njeno telo upiralo.
Psihoterapevtka jo je naučila, kako biti srečen in realen hkrati. Kako reči ''bobu- bob'', ne da bi hkrati pomislila, ''kaj bodo pa ljudje rekli''.
Naučila jo je tudi, da se nikoli več ni lagala ljudem, predvsem pa se ni lagala sebi. Stvari je začela poimenovati s pravim imenom. Spoznala je tudi, da ni greh, če očetu ni pripravljena odpustiti, temveč njena pravica!
Četudi so ji napovedovali, da je pred njo le še ''nekaj tednov življenja'', je še zmeraj tu - med nami! Resda na ''kisiku'', a ni pomembno!
Živa je!
In kot pravi, je tako zato, ker njene duše nič več ne vleče k tlom zaradi preštevilnih bremen, kakršne si nalagamo predvsem zato, ker se ne znamo pogledati v ogledalo!
Lagati sebi - je to prekletstvo ali božansko?!
Petra pravi:” Manj, kot je v duši skalovja, lažji smo. Lažje se soočamo s takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Lažja, kot je naša vest, bolje se počutimo.”
Če ne bi poznala Petre, morda tega ne bi vedela. Iz vsega srca sem ji hvaležna, da je svojo zgodbo delila z menoj.
(avtorica naključnega portreta, najdenega v Googlu, je Meta šolar)