Google+ Followers

sobota, 01. september 2018

Pa toliko zgodb bi mi še lahko povedala....









Pred dnevi je umrla Anica. Stara 92 let.
Bila je pokončna, odločna in vztrajna ženska.
Po drugi svetovni vojni, potem ko je njen mož neznano kje izginil ob vračanju ujetnikov s Koroškega, je sama vzgojila pet otrok. Danes so sicer že skoraj vsi upokojeni, a so, kljub temu da so bili med študijem pogosto lačni, dosegli najvišjo izobrazbo.
Anica mi je pripovedovala, da nikoli v življenju ni vrgla stran niti koščka kruha.

Kruh ji je namreč pomenil blagostanje, ki je večkrat zaobšlo njen skromni dom.
Boli me srce ob misli nanjo. Generacije, ki so še kako občutile, kaj je to lakota, počasi odhajajo.
Na policah za njimi sicer ostajajo škatle polne posušenih šnitk kruha, žal pa njihovi bližnji pogosto niso izkoristili priložnosti, da bi jim prisluhnili in se iz njihovih izkušenj naučili tudi kaj zase.
S svojo lepo in zelo enakomerno pisavo (imela je komaj štiri razrede OŠ) je zapisovala spomine.
Od tega, kdaj je na vasi kam treščilo, do tega, koliko je bilo gasilskih veselic. Kdo je prvi kupil električni štedilnik. Kdo ni lepo ravnal z živalmi. Koga so miličniki zaprli, ker je javno razglašal, da so volitve farsa.
Hvaležna sem, da sem zvezek lahko dobila v branje.

(fotka je simbolična)

Ni komentarjev:

Objavite komentar