Google+ Followers

petek, 10. avgust 2018

Čas za branje

 
 
 
Poleti je čas tudi za branje. Upam, da boste našli piložnosti tudi za Ogenj, rit in kače niso za igrače (1. + 2. del)
Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi: 
 
 

četrtek, 09. avgust 2018

Hudič v človeški podobi, 1. del




Brazgotine
Milka živi v manjšem gorenjskem kraju. Zakoračila je v srednja leta. Zdi se ji, da je to čas, ko nisi več toliko neumen, ko imaš že izkušnje in tudi pogled na življenje je dozorel. Kljub temu, da nikomur nič noče, pa ugotavlja, da je okoli nje vedno več zelo agresivnih ljudi, ki se jih boji. Zdi se ji, da nimajo nobenega občutka niti sočutja za druge, sicer bi vsaj vedeli, kdaj odnehati. Ker je tudi sama odraščala sredi hudega, zelo patološkega nasilja, jo še toliko bolj skrbi.
Milka, ki danes živi sama, zelo rada opazuje, kaj se okoli nje dogaja. Z invalidskim vozičkom se zapelje do otroškega igrišča, kjer je zmeraj živ-žav.
»Hitro spoznam, kakšni bodo, ko odrastejo. Že v otroštvu se vidi, kdo bo nasilen, kdo se bo pustil komandirati, iz koga se bodo norčevali in ga poniževali. Nekateri njihovi starši ali stari starši s svojim razdiralnim vedenjem zastrupljajo zrak v bloku, v katerem živimo. So brez občutka in brez vesti. Ne vedo, da zelo zgodaj stanem in jih vidim, kako odvržejo smeti v travo, namesto v zabojnik. Vidim, kako polulajo sosedu zadnjo gumo. Vidim, kako se njihov kuža podela sredi dvorišča, pa ne pospravijo za njim. Vidim, kdaj so nasilni do svojih otrok. Slišim, da grdo govorijo o prijateljih, ko pa so skupaj, se jim hinavsko smehljajo. Pred leti sem še mislila, da bom kaj pripomogla k boljšemu in lepšemu vzdušju v našem bloku. Takrat je v tretjem nadstropju živela družina, ki je imela očeta nasilneža. Vsak večer smo poslušali, ko se je zverinsko drl nad ženo in otroki. Metal je petarde in dražil pse, da so tulili pozno v noč. Nekoč mi je bilo dovolj, pa sem ga prijavila. Kaj se je zgodilo? Prišla je policija, a so vsi, ki so jih vprašali, odgovorili, da jih nasilnež nič ne moti. Potem so bili jezni name, ker sem ga prijavila. Je to normalno?«
Milki življenje ni bilo z rožicami postlano. Bila je nezakonski otrok, očeta ni nikoli poznala. Mama je ni marala, zato Milka sklepa, da se ji je moralo zgoditi kakšno posilstvo. Že od majhnih nog jo je vzgajala v sovraštvu do moških. Dokler je bila mama še živa, ni smela nositi niti hlač! Če jo je videla, da se pogovarja z dečki, je bila doma tepena.
»Stara sem bila trinajst let, ko sem dobila prvo menstruacijo,« se spominja Milka.
»Mama mi je razložila, da me bo krvavo prekletstvo doletelo enkrat na mesec. Govorila mi je tudi, da bo menstruacija izostala, če bom v svojo bližino spustila kakšnega fanta. Takrat se je zgodil eden redkih trenutkov, ko sem se upala zasmejati. To pa zato, ker se mi je že misel, da bi se me kakšen fant dotaknil, zdela zelo smešna. Mama je brez besed vstala, stopila do štedilnika, kjer je v džezvi vrela voda za turško kavo. V stotinki sekunde je bila pri meni in mi pljusknila vrelo vodo po spodnjem delu pižame, prav po luliki. Ko sem zakričala od bolečine, je zasikala:'Vidiš, tako te bo bolelo, če se ti bo kdo približal.' Izkušnja je bila zelo grozljiva, zaznamovala pa me je za celo življenje!«
Četudi je bila Milka bistro dekle, ji mama ni dovolila, da bi se vpisala v srednjo šolo. Pri petnajstih letih je šla delat v tovarno, za tekoči trak. Bila je še mladoletna, a je mama vseeno podpisala, da lahko dela tudi v tretji- nočni izmeni. Mama je bila prepričana, da bolj, kot bo utrujena, manj bo mislila nase in na moške.
»Nisem imela nobene prijateljice, nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjala. Moja pot iz hiše, v kateri sva z mamo živeli, je bila samo v službo in nazaj. No, v nedeljo sva šli tudi k maši, a sva sedeli skupaj, tako da je lahko nadzorovala vsak moj gib. Doma nisva imeli nobene knjige, da bi kupili televizijo, ni bilo govora. Počutila sem se, kot bi živela v kletki. Mama je bila zunaj hiše ponižna, zelo vljudna in prijazna, zdi se mi, da so jo imeli ljudje celo radi. A kaj, ko nihče ni niti slutil, kaj počne z mano, ko se vrata zaprejo. Vso plačo mi je pobrala- do zadnjega dinarja. Obleke, ki sem jih nosila, so bile predpotopne, grde, staroverske. Imela sem kar lepe, dolge lase, a sem si jih spenjala v rep. Molili sva vsak večer, pred kosilom, zjutraj. ''Hudobni duh'', ki uničuje nedolžna dekleta, je bil najin stalni družabnik.
Potem pa so jo znanke le pregovorile, da sem se lahko tudi jaz pridružila skupini, ki je okraševala in čistila cerkev. Ob kakšnih slovesnostih smo več ur izdelovale trakove iz bršljana. Takrat so ženske tudi zapele. Nekoč sem se njihovim ubranim glasovom tudi sama pridružila. Bile so prijetno presenečene, ko so videle, kako lep glas imam. Župnik me je prosil, ali bi lahko pela tudi na koru. Bila sem počaščena, vznemirjena in srečna. Mama je bila zelo jezna, a je svoj bes skrbno skrivala. Šele doma je planil iz nje. Prijela me je za glavo in me z njo butala ob steno, češ da sem se župniku ponujala. Bilo je grozljivo. A ker sem bila navajena, da jo ubogam, četudi sem bila stara skoraj devetnajst let, nisem ugovarjala. S cerkvenim zborom smo se včasih odpravili tudi kam na izlet. Takrat mama ni smela iti z mano. Raje ne razlagam, s kakšnimi nasveti me je natovorila, preden sem šla od doma!
Nekoč smo šli pet tudi v Stično. Bilo je nepozabno! Popolno doživetje! Tam sem spoznala Blaža. Bil je zborovodja neke ženske pevske skupine. Prisedel je k meni, pa ne vem, zakaj. Začela sva se pogovarjati o glasbi, petju, Stični. Bilo mi je prelepo pri duši. Ko sva se poslovila, me je prosil, če mi lahko kdaj piše. Zgrozila sem se. 'Ne, samo tega ne! Mama bi me ubila!' sem pomislila. A želja, da bi z Blažem ostala v stiku, je bila premočna. Ne da bi razmišljala, sem mu dala naslov našega župnika in ga prosila, naj mi piše tja. Potem pa sem mu pozabila povedati, da ga, če pismo pride, izroči meni. Blaž mi je pisal že naslednji dan in komu je dal župnik pismo? Mami. Ko ga je prebrala- pa je bilo čisto nedolžno – je znorela. Potolkla me je na tla, me brcala, suvala. Ne vem, koliko časa, ker sem omedlela. Ker se le nisem prebudila, se je ustrašila in stekla do soseda, ki je poklical rešilni avto. Zbudila sem se šele naslednji dan v bolnišnici. Imela sem hudo možgansko krvavitev, menda so me komaj rešili. Mama se je v bolnišnici nalagala, da so k nama vdrli roparji in ker sem se jim upirala, so postali nasilni. Vsak dan me je obiskovala, me držala za roke in se smehljala, kadar je vedela, da jo gledajo. Preden pa je odšla, mi je zašepetala na uho, da me bo naslednjič ubila, če se bom še kdaj menila s kakšnimi pokvarjenimi dedci. Nekateri bi rekli ''žal'', jaz pa pravim ''na srečo'': moje zdravstveno stanje peti se je dan bivanja v bolnišnici ponovno zakompliciralo. Najprej nisem čutila nog, potem še rok. Spet so me operirali, bali pa so se najhujšega. Da krvavim v kakšnem bolj nedostopnem delu možganov. Operacija je trajala več ur. Mama je sedela v čakalnici. Bilo jo je strah, da bom v zmedi, v kakršni sem se znašla, povedala resnico. A sem bila tako ustrahovana, da bi molčala, četudi bi mi rezali trakove s hrbta.
Ko sem se ponovno zbudila iz narkoze, je bila noč. Nisem vedela, ne kje sem, ne zakaj. Ob meni je bila medicinska sestra, ki mi je narahlo močila razpokane ustnice z vodo. Bila je prva, ki je postala pozorna tudi na nekatere druge poškodbe, s katerimi je bilo zaznamovano moje telo. Bilo je več vrezanin, brazgotin od vrele vode, podplut. 'Kdo ti je to naredil, otrok moj?' me je pregovarjala, naj ji povem. A ji nisem. Preveč sem se bala….«