Google+ Followers

petek, 29. junij 2018

Hvala






Koliko knjig slovenskih avtorjev je že doživelo takšen uspeh (čudež)?

http://home.izum.si/cobiss/top_gradivo/


Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače se je v knjižicah po branosti povzpela z enajstega (april) že na četrto mesto.https://static.xx.fbcdn.net/images/emoji.php/v9/fa5/1.5/16/1f642.png
Tega sem zelo vesela, saj se zavedam, kako močan in tudi odločilen vpliv ima na naše siceršnje življenje prav intimna plat. O njej - v obeh delih – teče sproščena beseda pripovedovalcev.
Ljudje- tudi tisti, ki sicer ne posegajo po knjigah- ju tudi zato, da bolje razumejo sebe in prednike, vedno pogosteje jemljejo v roke!
Zakaj še?
 Zato, ker čutijo potrebo, da se – končno že - soočijo tudi z različnimi ''vzorci'', ki zaradi tipično slovenskega nagnjenja, imenovanega ''pometanje pod preprogo'', zaznamujejo marsikoga med nami.
Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, pa je po branosti v samem vrhu slovenskih knjižnic že od leta 2014, ko je zbirka pripovedi ''iz prve roke'' zagledala luč sveta!
Je sploh še kakšna knjiga v slovenskem prostoru, ki se lahko pohvali s takšno statistiko?
Verjetno ne.
Je pa tudi res, da sta knjigi prepoznavni tudi zato, ker ste ju vi opazili, o njej spregovorili, jo kupili ali samo prebrali!

Prihaja poletje, čas tudi za branje. Upam, da boste našli čas tudi za Ogenj, rit in kače niso za igrače (1. + 2. del)
Po ugodnejši ceni jo lahko najdete tudi na tejle povezavi: 
https://goo.gl/1qx5mf
 
Od srca Vam hvala!
Milena Miklavčič

nedelja, 10. junij 2018

Knjiga, najlepše darilo.



zadnji šolski dnevi so tik pred durmi.
Ko mladi uspešno zaključijo šolanje, jih starši radi nagradimo.
Morda bi jim letos podarili knjigo, ki bi jih popeljala v življenje prednikov in sodobnikov? V tisto življenje, o katerem izvedo v šoli bolj malo ali nič?
Toplo vam priporočam knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi in drugi del. Eno ali drugo knjigo lahko naročite preko povezave:  




Milena Miklavčič












Morda vam bo v spodbudo eno od pisem bralcev. Še zdaleč ni edino, objavljam ga zato, ker je najbolj sveže.

***************************************************



Spoštovana Milena!



Prebral sem drugi del vaše knjige Ogenj,rit in kače niso za igrače (knjižničarka mi je rekla, da se lahko bere tudi najprej drugi del), zdaj sem prebral tudi že tretjino prve.



Spoštovanje in poklon!



Ustno izročilo, ki bi se izgubilo ali izkrivilo, ste zapisali in napravili trajnega. Če ne bi z družino eno leto živel v tujini, ne bi vedel, koliko Slovencem pomeni vsak zapis o narodu in njegovi zgodovini in še posebej o svojih prednikih po rodu.



Drugi del knjige sem prebral prejšnji teden, moje navdušenje nad dejstvom, da ste zapisali zgodbe, ki bi sicer mnoge šle v grob z ljudmi, a je še vedno enako in celo večje. Občudujem vaše delo. Vem, da ste za vsako knjigo trdo delali več let in da ste morali premagati veliko težav, ob kakršnih so drugi odnehali. Vaše delo je trajnejše in vrednejše od mnogih (večine) doktorskih disertacij. Sam sem iz informacij, ki so me včasih dosegle, o vaših knjigah imel najprej napačno predstavo. Da si knjigo vsaj pogledam, sem se odločil potem, ko sem poslušal pogovor z vami na radiu. Presenečen sem bil, da o takem edinstvenem delu nisem bil objektivno obveščen.

Zabeležili ste pripovedi o življenju naših prednikov, ki jih običajni zapisovalci zaradi nelagodja izpustijo, oziroma olepšane skrajšajo.

Spominjam se očetovega pripovedovanja (1929-2017), ki je bil zelo navezan na svojo mamo. Njen oče se je dvakrat poročil, ona je bila iz prvega gnezda. Prvi otroci mačehe niso marali. Enkrat so jo celo pustili v snegu, da bi se je znebili.

Oče je imel tudi brata, ki je bil od rojstva invalid zaradi težkega poroda. Menda je babica vprašala mamo, ali naj ga pusti umreti ali naj se potrudi, da bi živel. Očeta so dali služit in mu obljubljali, da bo oženil domačo hčer (ki mu ni bila všeč, enkrat naj bi se hotela stisniti k njemu med vedrenjem na skednju, ker naj bi jo zeblo, tega njegovega pripovedovanja se spomnim). Revni starši so špekulirali, da naj bi potem prevzel kmetijo njenih staršev. Bil pa je dovolj bister, da je vedel, da je bolje, če se izuči kakšnega poklica. Pri štirinajstih se je šel učit za mizarja, četudi bi ga domači najraje videli kot hlapca. Zaradi prizadetega brata so ga na vasi pogosto poniževali, češ, oba sta enaka. To ga je še bolj podžigalo, da se je povsod dokazoval z delom. Žal so ga pri izobrazbi na določeni stopnji onemogočili. To so storili zaradi zavisti in predsodkov, češ, nekdo iz nižjega stanu ne more biti tako sposoben. Kljub temu je postal oče s trdim delom (v mladosti ni imel nobenih hobijev, razen hoje v hribe) postal uspešen mizar, imel je štiri otroke.



V nekaterih pripovedih v vaši knjigi sem prepoznal in podoživel pripovedi očeta, ki jih takrat, ko mi je pripovedoval, nisem razumel. Prepoznal sem tudi nekatere značilnosti v življenju in doživljanju naslednje generacije.

Od srca vam hvala zato. Tudi zaradi vašega pisanja očeta in njegov trud veliko bolje razumem.

Simon Kopčavar