Google+ Followers

petek, 16. november 2018

ženska zgodba, zelo vsakdanja

 
 
 
 
 
 
 
Mira (1972)
 
»Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame.
Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo.
'Mogoče sem pa res smrad, saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna.
V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se.
Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila.
Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol.
Zadnje čase vedno pogosteje opažam, da se mi moški gnusijo, enako tudi spolnost. Truditi se moram, da ne mešam njihovih imen, da Janezu ne rečem Miro in Niku Samo. Vonj po spermi me sili na kozlanje.
Zatekam se v samoto, veliko berem, razmišljam, tudi postim se. Ko mi zmanjka denarja, požrem dane obljube. Ne zmorem biti boljša.
Sin je pri očetu, tako da v bistvu nimam nikogar, za katerega bi skrbela. Res se bojim, da so moški navadni prasci. Ali pa je z mano nekaj narobe?«

petek, 09. november 2018

Zgodba o Petri

 
 
 
Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom.
V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko.
Dokler ni naredil samomora.
In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi.
Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec.
Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''.
Namesto da bi si priznala, da mora najprej ozdraviti svojo dušo, si priznati, kdo so bili dejanski krivci njenih težav, je raje bežala, bežala, bežala….
Recimo, da je vseeno imela veliko, veliko srečo: pred nekaj leti je zbolela za boleznijo, za katero se je zdelo, da je neozdravljiva.
V trenutkih, ko je šlo za ''biti ali ne biti'', je k njeni cimri v bolnišnici prišel duhovnik. Da se je spovedala. Petra ni bila verna, a se je kljub temu v njej nekaj premaknilo. Začela je razmišljati, kaj pa, če je eden od razlogov, da umiram tudi ta, da si nočem priznati, kaj vse se mi je v življenju zgodilo, kaj vse je zaznamovalo mojo trpko usodo? Mar ni že čas, da se neham sprenevedati, da je svet ''samo lep''?
Ni že čas, da neham trobezljati, da moram ravnati le ''pozitivno'', pozitivno, pozitivno? Mar ni že čas, da se pošteno razjočem? Da udarim po mizi? Preklinjam? Kričim? Si priznam, kakšno kurčevo življenje sem imela?
Mar ni že čas, da se neham brigati, kaj bodo rekli ljudje, če se bom razgalila?
Kljub temu da je bila že na kisiku in so ji zdravniki odsvetovali naprezanje, je ob pomoči tega duhovnika navezala stike z neko psihoterapevtko. Recimo, da ji je bilo ime Smiljana. K Petri je začela prihajati v dopoldanskem času, ko se je še kolikor toliko dobro počutila. ''Čiščenje duše'' se ni zgodilo čez noč. A ob vsakem obisku, ko je lahko govorila o sebi, se je počutila lažje in bolj zdravo.
Kamen, ki ji je ležal na prsih, se je počasi drobil. ''Prijela'' so celo nekatera zdravila, ki se jim je pred tem njeno telo upiralo.
Psihoterapevtka jo je naučila, kako biti srečen in realen hkrati. Kako reči ''bobu- bob'', ne da bi hkrati pomislila, ''kaj bodo pa ljudje rekli''.
Naučila jo je tudi, da se nikoli več ni lagala ljudem, predvsem pa se ni lagala sebi. Stvari je začela poimenovati s pravim imenom. Spoznala je tudi, da ni greh, če očetu ni pripravljena odpustiti, temveč njena pravica!
Četudi so ji napovedovali, da je pred njo le še ''nekaj tednov življenja'', je še zmeraj tu - med nami! Resda na ''kisiku'', a ni pomembno!
Živa je!
In kot pravi, je tako zato, ker njene duše nič več ne vleče k tlom zaradi preštevilnih bremen, kakršne si nalagamo predvsem zato, ker se ne znamo pogledati v ogledalo!
Lagati sebi - je to prekletstvo ali božansko?!
Petra pravi:” Manj, kot je v duši skalovja, lažji smo. Lažje se soočamo s takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Lažja, kot je naša vest, bolje se počutimo.”
Če ne bi poznala Petre, morda tega ne bi vedela. Iz vsega srca sem ji hvaležna, da je svojo zgodbo delila z menoj.
(avtorica naključnega portreta, najdenega v Googlu, je Meta šolar)

torek, 23. oktober 2018

KAKO RAZVESELITI IN PRESENETITI BLIŽNJE?







Zakaj bomo letos kupili bližnjim knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače za darilo ob rojstnem dnevu, za Božička, ob Novem letu ali kar tako?


Morda tudi zato, ker je to knjiga, ki bi jo moral imeti vsak doma na nočni omarici?

''Sanjalo se nam ni, da so naši dedki in babice živeli na takšen način!« so povedali dijaki, ko sta pesnik in profesor Milan Vincetič ter Milena Miklavčič pred polnim razredom zaključila literarno-pogovorno uro o ''starih časih'', o katerih beremo v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

»Marsikje je še zmeraj podobno, pa tega, ker se ne pogovarjamo, ne vemo!« so razmišljale slepe in slabovidne gospe na Okroglem pri Kranju.

»Nikoli si nisem mislila, da mi bo knjiga pomagala pri razumevanju zamer do staršev,« je povedala Jagoda K., ki zaradi težkih razmer otroštvu že leto in pol obiskuje terapevtsko skupino.

»Odgovore na vprašanje, zakaj smo Slovenci polni zamer, zakaj se številni negativni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, najdete zgolj v tej knjigi

»Knjiga ruši tabuje, osvešča in nas nagovarja, naj se o sebi, svojih čustvih in medsebojnih odnosih več pogovarjamo

»Ste vedeli, da sta knjigi (prvi in drugi del) že ves čas- od izida naprej- na prvih mestih po branosti v slovenskih knjižnicah?«


Lahko jo kupite v bližnji knjigarni ali pa naročite preko virtualne naročilnice (s popustom in po želji tudi z avtogramom).



NAROČILNICA ZA KNJIGI



Lahko pa pokličite na telefon 064 110 466, če imate še kakšno dodatno željo.

Založba Jutri 2052


nedelja, 21. oktober 2018

kako se delajo krožniki iz porcelana



Nekatere prigode naših pradedov in prababic se v različnih inačicah pojavljajo v zgodbah, ki so slišane zdaj tu, zdaj tam. Tole mi je povedal tudi Žiga O. Hvala Žiga! 
 
 
Gospodarica je ukazala dekli naj pomije posodo
Ker pa je bila dekla mlada, neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše.
Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec.
»Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal.
Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi.
»Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!«
Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet.
Ko je dekla prišla zvečer v kamro, ji je hlapec rekel, naj se nagne čez posteljno stranico in dvigne kiklo.
Vsakič, ko je to storila, je hlapec potegnil na plano krožnik in ga ji predal.
Zjutraj je dekla vsa vesela prišla v kuhinjo predala krožnike gospodarici. Ta jo je začudeno gledala, nazadnje pa jo je le vprašala:«Ja, otrok božji, kje si jih pa dobil?«
Dekla ji je prostodušno in z nasmehom razložila.
Gospodarica se razjezila, dvignila roko in ji eno primazala okoli ušes.«Presneta lažnivka!« je kričala nanjo.
Dekla je med jokom dvignila krilo:«Nič ne lažem. Kar sami poglejte, porcelan se mi še sedaj poceja po stegnih….«

fotografija je simbolična (stare slike Cerknica)

petek, 12. oktober 2018

Učiteljica iz leta 1959







Vinko: ''Mene je učila Brigita Avguštinova, dobra je bila kot kruh. Bil sem hribovski, zato so me dolinci zviška gledali. Velikokrat sem bil bolj slabo oblečen. Spominjam se, da mi je z edine naramnice odletel poslednji gumb. Pojdi z menoj, je rekla, in mi ga je v zbornici prišila nazaj. Bila je edina učiteljica, ki smo jo videvali pri maši. K obhajilu je prišla skozi zakristijo, toda vsi smo vedeli, da tudi tega ne bi smela. Otroci smo trepetali zanjo in se bali, kdaj jo bodo prišli iskat miličniki in jo odpeljali s seboj. Moja mama je zmeraj govorila, da jo občuduje, ker je tako korajžna.''


Nekaj toplega se dotakne srca, ko se spomnimo nanjo

Brigita Avguštin je v Žireh poučevala še takrat, ko smo šli v šolo ''dvainpetdesetletniki''. Še zmeraj jo vidim, ko je prišla v razred. Največkrat je bila oblečena v kakšno bluzo z belim ovratnikom. Nikoli se ni razjezila, kričala ali kako drugače povzdigovala glas. Zdela se nam je ''zelo stara''.
Bolj natančno smo jo lahko opazovali v cerkvi. To so bili časi, ko smo tudi otroci živeli dvojno življenje. V šoli smo se učili eno, doma pa smo poslušali drugo plat resnice. Vedeli smo, da učitelji ne smejo obiskovati cerkve, ker enostavno ni šlo skupaj, da so nas učili, da Boga ni, potem pa bi jih videli pri molitvi.
Kar lasje so nam šli pokonci, ko smo videli, kako Brigita krši vsa pravila! Iz pogovorov odraslih smo lahko razbrali, da je oblast pri naši tršici zaradi njene starosti zamižala na obe očesi. Spominjam se je, kako je takrat, ko je bilo obhajilo, na hitrico smuknila iz zakristije. Otrokom nam je zastala sapa in samo čakali smo, kdaj bodo  prihrumeli miličniki, jo zagrabili, vklenili in odpeljali.
''Na začetku sem sedela v klopi nasproti oltarja,'' se vedro nasmehne Brigita, ko ji povem, kakšne misli so se nam, njenim učencem, pletle po glavi.
''Vsakič, ko sem vstala in šla mimo otrok k obhajilu, so se mi vljudno umikali in mi šepetali zdravo. Zdelo se mi je, da je ta pozdrav neprimeren za cerkveno ozračje.''
Ko je v povojnih letih učila v Žireh, je bilo v razredu v povprečju po 35 otrok. Bili so nadarjeni in delovni. Čudila se je petletnim deklicam, ki so se že učile klekljati. Še danes hrani prtičke, ki jih je dobila ob slovesu.
''Uživala sem, ne samo ob otrocih, temveč tudi v naravi. Skoraj vsako nedeljo sem hodila na Žirk. Samota mi ni pomenila bremena, temveč lepoto.''
Ko je imela roditeljske sestanke, je staršem rada pokazala mapo, kamor je zapisovala opombe o vedenju. Težko je prenašala krivico, zato ji je bilo vedenje zmeraj najtežje ocenjevati.
''Rekla sem otrokom: sedajle bomo pa redovali. Vsi skupaj, toda po pravici.
Zame je bila velika uteha, če sem mladež lahko učila razlikovati med pravico in krivico. Vsakemu, ki je dobil trikratni opomin, smo zapisali piko. Pike so slabšale oceno iz vedenja. Kakšno napaka, da so danes ocene iz vedenja črtane!
Zame je še zmeraj bolj pomembno, kakšen si, in ne, kaj znaš! Starše sem v tem duhu tudi dodatno izobraževala. Želela sem namreč, da se zavedajo, kakšen zaklad se skriva v lepo vzgojenem otroku. Učitelji smo morali vzgojiti dobre in poštene ljudi. Pred vrata ali v kot jih nisem pošiljala, to pa ne. Če kdo ni znal, sva se učila po šoli.''
Brigitin oče je bil mali trgovec. Hčerko je hotel poslati v trgovsko šolo. Toda Brigita ga je na pustila na cedilu, saj je bila trgovska šola v Ljubljani, ona pa ni želela oditi od doma. Učiteljišče je naredila v Škofji Loki, pri redovnicah, rada jih je imela. Spominja se, kako je enkrat prinesla v šolo klobasast zvezek, toda tudi za to so imele razumevanje.
Medtem ko je opisovala svoja učiteljska leta, so se ji utrnili marsikateri spomini tudi na mladost.
V prvem razredu jo je učil učitelj iz Koroške, ki je zelo rad kaznoval za vsako figo. Nekoč je neka sošolka Brigiti podtaknila smeti pod klop. Ko je učitelj opazil nemarnost, jo je za kazen hotel odvleči v klet. Na ves glas je začela kričati in prositi, naj tega ne naredi, tako da se jo je nazadnje usmilil in popustil. Tudi ta dogodek je bil eden izmed kamenčkov, ki so Brigito prepričali, da mora biti do svojih učencev pravična.
Zmeraj se je zavedala, kako se življenje pred kulisami razlikuje od tistega za njimi. V letih, napolnjenimi z bogatimi izkušnjami, je spoznala, da je veliko ljudi slepih in gluhih. Kot mnogim drugim vaškim učiteljem tudi njej ni zmeraj sijalo sonce. Bili so tudi dnevi polni težkega, viharnega ozračja, ki so učitelja tlačili k tlom.
Še novinko so jo najprej poslali v daljne, nedostopne hribovske kraje. Vse ji je bilo tuje in ni vedela, kako bi se pripravila na izkušnje, ki so sledile. Še, ko je s skromnim kovčkom v roki stala pred šolo, ni vedela, kje jo bodo vzeli pod streho in kje bo prosila za hrano. V takšnih trenutkih ji je domače ognjišče še z večjo močjo lebdelo pred očmi.
Šele ko je prvič stopila v razred, je končno spoznala, da je našla svoje poslanstvo, da je doživela nekaj posebnega. Učitelj je, po njenem, delavec svoje vrste. Ni podoben sotrpinu za strojem, ali uradniku ob številkah ali trgovcu, ki mešetari z mešanim blagom, obrtniku, ki upogiba les ali si pokorava kamen. Učiteljevo blago so ljudje: mladi, neizkušeni, nežni in globoko čuteči otroci, ki so postavljeni v šolske klopi kot še neobdelani vrči, ki jih je treba napolniti in mojstrsko obdelati.
Prav ob tem visokem cilju je zmeraj občutila veliko težo učiteljskega poklica. Nikoli ne bo pozabila prvega dne pouka.
Pred njo je sedelo kar 72 otrok drugega razreda. Bili so različnih starosti. Ker med vojno niso imeli slovenskega pouka, so vsi obtičali v enem razredu. Med njimi so bili prijetni otroci, pa tudi takšni, ki so bili pripravljeni na vsakršno hudobijo. Sama pri sebi se je zgrozila ob spoznanju, da morda ne bo zmogla dobro opraviti naloženega dela. Še nikoli poprej ni tako bridko zajokala kot na večer tega dne.
Vseskozi se je zavedala, da se mora učiti tudi sama. Ni se mogla zadovoljiti s površnim in povprečnim delom.
''Otroci svojega učitelja dobro poznajo. Na njem radi odkrijejo točke, ki se jih da izkoriščati in potem to tudi radi počnejo,'' se spominja Brigita. 
"Zmeraj sem bila pri delu budna. Če sem kdaj popustila, se mi je maščevalo. Ko sem stopala v razred, sem morala pozabiti na zasebnost, na preteklost. Obleči sem se morala v dobro voljo in otroškost, da sem bila lahko blizu mojim malčkom. Nikoli nisem pozabljala na dobroto. Ne učimo samo z glavo in rokami, temveč tudi s srcem. Kar sem zahtevala od drugih, sem morala najprej doseči sama.  Skušala sem jim biti vzor in luč, ki jim sveti na poti.''
Toda biti dober učitelj je včasih zelo težko.
Kakšen napor zahteva samo opomin trmastemu otroku, ki predrzno izziva pest!
Koliko potrpežljivosti zahteva učenje nenadarjenih in zaostalih otrok! Koliko lažja bi bila marsikdaj surova kletev kot prijazna beseda! Kako težko jim je poklanjati smehljaj, ko bi najraje glasno zajokal med njimi.
Brigita je prepričana, da mora imeti vsak učitelj, ki želi opravljati svoje delo, tudi primeren značaj. Ne sme biti prehiter, ne prepočasen, v sebi ne sme nositi nagle jeze, ne divjega razburjenja. Mora biti umirjen, s čim višjo mero dobrih lastnosti.
Tudi izven šole učitelja čakajo marsikatere težave. Glava je velikokrat prepolna, živci razdraženi, toda kljub temu je treba misliti na naslednji dan, popravljati naloge in še marsikaj. Marsikateri učitelj je v povojnih časih na vasi pogrešal primerno zabavo in družbo, kajti mnogi so težko prenašali samoto. Razumela je mlade kolegice, ki so iz mesta prišle na vas in prejokale vse noči zaradi samote.
Toda pri vseh težavah je Brigita zmeraj občutila notranje zadovoljstvo, ko je stopila v razred. Otroci so se ji zdeli kot velika, nezorana njiva, po kateri je stopala kot sejalec, ki meče semena.
Zmeraj, ko so se jo otroci spomnili s kakšnimi pozdravi, je bila neskončno vesela. Vezi, ki so nastajale, so ji dajale moč in spodbudo.
Prepričana je, da se učiteljski poklic prilega zlasti ženskemu spolu.
 ''Od vseh poklicev je ravno učiteljski tisti, v katerem vse življenje hodimo v šolo. Tudi otroci lahko dajo učitelju marsikakšno dragoceno izkušnjo.''
Enajst let, ki jih je preživela v Žireh, ji je ostalo v nepozabnem spominu. Na začetku je stanovala pri Deklovih, potem se je preselila v blok zraven šole.
Ko sem jo vprašala, katerega učenca si je najbolj zapomnila, je takoj povedala, da Ido Filipič.
''Zaupala sem ji, da me ne bo pustila na cedilu, ko bo prišel nadzornik, saj je bila pridna in vestna učenka.''
Nadzornika se je zmeraj bala. Nekoč je  potrkal na njena vrata nek možakar s črno aktovko. Že od daleč mu je vpila, da ne bo nič kupila, naj kar gre, ker je mislila, da spet nekdo nekaj prodaja po hišah.
''O, majne, kako sem se ustrašila, ko mi je povedal, kdo je! Ravno sem si pripravila malo polente za kosilo, kajti pouk sem imela ves dan in tek me je dobesedno minil. Toda potem je bil zelo uvideven.''
Ob koncu najinega pogovora je še dodala: ''Poučevala sem v času komunizma. Spominjam se, da sem imela v omari revijo Bogoljub. V njej je bil krasen članek o domovini. Toda če bi Bogoljuba odkril nadzornik, bi to bil velik škandal. Obravnavali bi me na konferenci in še marsikje drugje. Šibila so se mi kolena, ko je nadzornik brskal po polici. Mislim, da me je sam Bog obvaroval, da ni opazil vsega, kar sem tam hranila.''

torek, 02. oktober 2018

Kdo je Milena M.?!




Milena Miklavčič je raziskovalka in zapisovalka resničnih zgodb, avtorica uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače (prvi in drugi del), ki že peto leto zapored vztraja na prvih mestih po branosti v knjižnicah.
O knjigi je bil za TV Slovenija posnet dokumentarni film z enakim naslovom.
Njen življenjski moto se glasi:''Vsaka, še tako slaba stvar, je za nekaj dobra.'' Teh besed se drži kot klop, saj ji prinašajo veselje, radoživosti, dobro voljo in veselje do življenja.
Milena Miklavčič je prva, ki se je zgodbam o intimnem življenju prednikov posvetila z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma.
Spodbuja pa tudi druge, da raziskujejo skrito življenje lastnih prednikov, dokler so tisti, ki bi lahko kaj povedali, še med nami.
Ko je pred več kot četrt stoletja prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih naših prednikov, jim je najprej prisluhnila zaradi svoje lastne duše. Šele kasneje je spoznala, da te tematike pred njo še nihče ni raziskoval, niti ni o njej pisal.
Pripovedi, ki odgrinjajo tančice skrivnosti o spolnosti naših prednikov, so postale njena življenjska ''pot'', njena strast.
Milena je neizmerno vesela, ker ji je uspelo, da so zapisane zgodbe iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov, obenem pa tankočutne in korektne in se zato dotaknejo bralca.
Knjiga je prva te vrste v slovenskem prostoru in zato orje ledino, doživela je že več dotisov in sodi, kot že rečeno, med najbolj priljubljene in brane od izida pa vse do danes.

Milena se- če se le more- odzove vsakemu povabilu. To pa zato, ker si iskreno želi, da se povsod, kamor pride, ljudje pričnejo pogovarjati tudi o sebi, o svojih prednikih, o dogodkih, ki so zaznamovali njihovo družino.
Zdi se ji pomembno, da se izkušnje prednikov prenašajo tudi na mlajše rodove. Slovenci vse preradi pometamo pod preprogo tisto, kar nam ni všeč.
Njenim resničnim zgodbam obiskovalci zelo radi prisluhnejo ne nazadnje tudi zato, ker je pripovedovanje zelo živahno, prijetno, prepleteno z veliko spoštovanja do ženskih usod 20. Stoletja. Do tistih usod, o katerih danes vemo komaj kaj.
















Milena Miklavčič
Milena se je rodila 1952 leta v Žireh. Osnovno šolo je obiskovala z generacijo, v kateri so bili Miha Naglič, Milka Bokal, Franc Temelj, Nace Naglič in drugi, ki še zmeraj tako ali drugače tkejo kulturno obarvane niti žirovskega vsakdana.
Želela je študirati novinarstvo, a se to potem po spletu okoliščin ni zgodilo. Pritegnil jo je študij slovenskega jezika, bila je prepričana, da jo bo ''nadomestek'' na poklicni poti prav tako lahko osrečeval. Po dveh letih se je zaposlila na banki, v prostem času pa je nenehno iskala priložnosti za novinarsko delo.
Dobila je življenjski izziv: na radiu Žiri je pričela delati z vso zagnanostjo. Z blagoslovom takratne glavne urednice Jelke Mlakar je, med drugim, na noge postavila otroški in kulturni program, kasneje pa tudi oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Leta 1999 je za našteto radijsko delo v tednu vseživljenjskega učenja prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja.
Povabili so jo tudi k televiziji. Za oddajo Pomagajmo si na TV Koper se je več let podpisovala pod prispevke o socialno ogroženih posameznikih
Nepretrgoma že skoraj trideset let, piše resnične zgodbe, imenovane Usode za Gorenjski glas. Občasno objavlja tudi v Žirovskem občasniku. Njena strast so intervjuji, ki so našli mesto v Vzajemnosti, Utripu, Naši ženi, Idrijskih novicah, Ločanki in na upokojenskem portalu Moja leta. Za Nedelo že več let piše odgovore v popularni rubriki ''Milena svetuje''. V oddaji ''Pravljica za lahko noč'', na Radiu SLO 1, pa sem in tja zavrtijo njene pravljice.
Uredila je številne zbornike različnih društev in organizacij, tudi žirovskih.
Več kot deset let je v Kašči v Škofji Loki vodila tako imenovane Sredine večere, kulturno – pogovorne večere z znanimi osebnostmi iz sveta kulture. Šest let je pomagala žirovskim klekljaricam pri organizaciji slovenskih klekljarskih dni. Ob tej priložnosti je organizirala tudi literarne natečaje, ki so bili zmeraj zelo dobro obiskani.
Ob vsem, kar počne, ji je najpomembnejša družina. Pisanje je bilo in je še njena velika ljubezen, ki jo spremlja že vse življenje. 




Knjige za otroke:
Glavni razlog za nastanek prve zbirke črkastih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice, ki je izšla leta 1995 pri časopisno - založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila hči, ki ni hotela brati.
Razlog za izid knjige pravljic Pri hrastu na levo je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki jo je zelo potrla. Knjigo so na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v oktobru 2007 razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo leta 2006.
Konec leta 2008 je v samozaložbi izšla otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku. Detektivska pustolovka nekega Blaža M. je bila pri mladih bralcih zelo dobro sprejeta, Denis Poniž pa je napisal zelo navdušujočo uvodno besedo.
Na mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, na katerem sodelujejo pisoči iz Avstrije, Nemčije, Italije in Slovenije, je slikanica Šnitka med več kot sto sodelujočimi, 2009 dobila posebno priznanje žirije, 2010 pa je bila enake pozornosti deležna slikanica Marička in medvedek. Na istem literarnem natečaju je bila leta 2012 z nagrado ozaljšana slikanica Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, 2014 pa slikanica Gal in zrele hruške.
Leto 2018 sta zaznamovali slikanici Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi, Julia iz Zakajčkove ulice…..





Knjige za odrasle:
2003 - Usode, zbirka kratkih zgodb
2011- Ženske, zbirka 52 zgodb o sodobni ženski
2013- Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del, raziskava intimne preteklosti Slovenk
2017 – Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2.del, raziskava spolnosti preko osebnih pričevanj20. In 21. stoletja






Še nekaj drugih podatkov:
V maju 2012 je Milena Miklavčič prejela prvo nagrado na natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija je bila povsem soglasna: Milenina zgodba Plašč je najboljša. Na literarnem natečaju DPM Beltinci pa so soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.
Pravljice so se uvrstile med najboljše na literarnem natečaju založbe Eno in na portalu www.pravljica.si ter pri reviji za najmlajše - Zmajček. Leta 2013 je s svojimi zgodbami pristala med finalisti na številnih literarnih natečajih, 2014 pa je zmagala na literarnem natečaju Univerze za tretje življenjsko obdobje. Na finalni prireditvi založbe Pivec iz Maribora, 18. aprila 2015, na najbolj prestižnem pesniškem natečaju v Sloveniji, je naslov viteza poezije pripadel Željku Peroviću, pesniku iz Maribora, ki je žirijo prepričal s svojo pesmijo Žetev, nagrada občinstva pa je pripadla Mileni Miklavčič za pesem Kdor bo tukaj umrl zadnji.


Nekaj utrinkov z literarnih večerov: