Google+ Followers

petek, 29. december 2017

2018

Še nekaj korakov, pa bomo zakoračili v leto 2018.
Iz vsega srca vam želim vse dobro, veliko zdravja in tudi osebne sreče.

Razveselili me boste, če se boste več pogovarjali, več iskali bližino svojih domačih, več iskali korenine, iz katerih izhajate.
Nasj vam bosta v pomoč tudi moji knjigi.

Kako, boste vprašali.
Zelo preprosto.
Ponudite ju v branje domačim in to z besedami:''Milena je pisala takšne zgodbe, so naše- družinske- podobne ali so kaj drugačne?''
Boste videli, kako se bodo nagovorjeni razgovorili!

Milena
 knjigi lahko naročite na tejle povezavi:https://goo.gl/1qx5mf
 

voščilo, ki poboža.

Od srca vam hvala, neznana gospa!

sobota, 16. december 2017

knjiga in čas






Živimo v zelo čudnih časih, zato sem še toliko bolj hvaležna, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače berejo tako starejši kot tudi mlajši. Lahko bi jih bilo še veliko več, a hitri tempo življenja nam od jutra do večera krade ta presneti čas!

Tudi sama veliko naredim zato, da glas o knjigi ne utone v pozabo. Ta teden, na primer, sem prevandrala ''pol'' Slovenije: začela sem v torek - v Konzorciju, naslednji dan odpotovala v Koper – v Libris, v četrtek smo se srečali v Trzinu, včeraj na LU v Kranju, danes popoldan pa bom raziskovala, kje leži Gabrovka.

Z bralci se veliko srečujem tudi ''izven'' teh poti. Pogovarjamo se predvsem o intimnih zgodbah, posledično pa tudi o zelo osebnih, o tistih, ki še kako zaznamujejo vsakega od nas. 

Na poti med knjigo in bralcem leži nešteto ovir, nešteto preprek. Ker domala vsak dan izvem za kakšno novo, sem za vsakega, ki odide domov s knjigo, še toliko bolj hvaležna.

Tako sem se v Delfinu (Izola) pogovarjala s skupino upokojencev. V tretjem življenjskem obdobju so zelo zasedeni, imajo nešteto dejavnosti, radi pa kaj postorijo tudi zase. 

''Ko sem doma, gledam nadaljevanke,'' je povedala prva, ''Resnične ljubezni, Padli angel, Gospodarica zlata, Esperanza, Ena žlahtna štorijam Zlomljeno srce, Bolnišnica na koncu mesta, Modna hiša Velvet, Violetta, Labirint skrivnosti. Za knjige preprosto nimam časa.''

''Ne pomnim, kdaj sem kaj prebrala za svojo dušo,'' mi je zaupala B.K., sicer profesorica slovenskega jezika na eni od srednjih šol. Ni časa.'' 

''Berem samo duhovno obarvane knjige. Na prvem mestu je Marjan Ogorelec, všeč so mi tudi knjige božanstvene bojevnice, a sem pozabila njeno ime.'' (Brigita 46)

''Trenutno se ukvarjam z EU pravom glede pravice do vode. Če že kaj preberem, so to žepnice, ki jih kupujem na letališču.'' (Karmen 37)

''A če kaj berem? A ste nori?!'' (srednješolec, 1. Letnik)

''Všeč so mi knjige Sreča do nebes, Bela masajka, Razcvet zavesti, Ljubezen v jeseni, Predana. Tvoji knjigi sta zelo drugačni, kajne?'' (Ljubica 53)

Včasih sem zelo žalostna, ko pravijo, da knjigi ne bodo prebrali zato, ker o tej tematiki ''vse vedo'', ker so se ''vse učili v šoli''. 

Preden se na kateremkoli literarnem večeru poslovim od sogovornikov, prosim, naj se začnejo doma več pogovarjati. Pa ne le doma- tudi med prijatelji. Ali kar tako z naključnimi znanci. Naj postanejo raziskovalci tudi oni, kajti pod preprogami preteklosti se skriva še marsikaj. 

Tako je Jelka, potem ko jo je navdušil prvi del knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, med nastajanjem ''družinskega drevesa'' ugotovila, da so ženske iz njenega rodu- vse od začetka 19. stoletja, vstopale v zakon kot nezakonske matere. 

Breda, Trbovlje:''Drugi del te knjige prinaša zgodbe treh generacij: babic, hčera in vnukinj. Šele potem ko so zgodbe na kupu, lahko ugotavljamo, kako se odnos do žensk skozi stoletja ni dosti spreminjal. Menjal se je le celofan.'' 

Pogosto rečem, da me veseli že dejstvo, da knjigo kupujete za darilo. Četudi mi pravite, da zanjo nimate časa, v meni tli upanje, da jo boste nekoč vseeno vzeli v roke.

Od srca sem hvaležna učiteljem, ki se o obeh knjigah pogovarjajo z učenci in dijaki. Če jo potem prebere en sam, je to že zadetek na loteriji! Vesela sem vsake priložnosti, da me povabite medse.

Vsem, ki boste za knjigo (moje ali kakšne druge) našli čas, že vnaprej hvala.

Milena

 knjigi lahko naročite na tejle povezavi:https://goo.gl/1qx5mf




petek, 15. december 2017

Vesela sem, da se knjiga bere!



Barbara Kopač je na FB zapisala:''V družbi Milene, ki je brez dlake na jeziku. Izjemno pester večer. Hvala! In hvala za krasno božično darilo!''
Literarno-pogovorni večer v Trzinu je bil zelo lep. Tudi zaradi daljšega pogovora, ki je sledil uvodni predstavitvi knjige. 
Podobno vzdušje je bilo tudi drugod: v Kopru, Slapu pri Vipavi, v Kranju, na Živi knjižnici, v Modrijanovi knjigarni v Šk. Loki, v Zagorju, Ajdovščini, na Gorenjskem Glasu....pa še bi lahko naštevala.
Zelo sem vesela takšnih odzivov. Presrečna, da se knjiga bere!
Milena








torek, 12. december 2017

Sreda v Kopru, v Librisu

https://www.libris.si/

Danes, v sredo, 13. decembra vas vabim, da se mi ob šestih zvečer pridružite v knjigarni LIBRIS v Kopru.
Dobrodošli!
Milena

nedelja, 03. december 2017

izberite knjigo tudi za darilo!


Jutri, v torek, 12. decembra ob 18. uri vas vabim na srečanje v KONZORCIJ, MK, Ljubljana!





Prihajajo dnevi, ko z veseljem in od srca obdarujemo bližnje.

Pogosto ne vemo, kaj bi kupili.

Vam lahko predlagamo knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače?

Verjemite, vsak ju bo vesel!
Ob knjigah se boste lahko tako v družini kot s prijatelji obilo pogovarjali.

To, slednje, pa je tudi prav poseben dar, ki osreči vsakega od nas.

 knjigi lahko naročite na tejle povezavi:https://goo.gl/1qx5mf

petek, 01. december 2017

literarno-pogovorna srečanja








Še ščepec decembrskih srečanj

Danes, 1. december 2017 ob 19:00, vas vabim na domačijo Malik, Slap pri Vipavi. Vreme se je ''naredilo'', ne bo težko.
**
V četrtek, 7. decembra, ob 18. uri, se lahko vidimo v založbi Modrijan v Škofji Loki
**
13. december zvečer sem v Kopru, v knjigarni LIBRIS
**
14. decembra ob 19. uri v TRZINU,  knjižnici
**
15. december, ob 18.30, DU, cesta talcev 7, KRANJ
**
19. decembra ob 17. uri v KROPI

Zgodba o pomaranči

 
 
 
Katja (1952)
»Moja starša sta bila zelo stroga in tudi zelo varčna. Pa jima pretiravati ni bilo treba. Vsaj pri kurjavi ne, saj smo imeli nekaj gozda in smo si drva pripravljali sami. Kljub temu nas je vso zimo zeblo, saj je oče zakuril šele pod večer. Čez dan smo se morali ogreti ob delu. 
 
Stara sem bila sedem let, ko sem napisala prvo pismo svetemu Miklavžu. Verjela sem, da mi bo izpolnil željo, saj sem bila zelo pridna. V šoli sem imela same odlične ocene, doma pa sem pomagala, kolikor sem le mogla. Na velik list papirja, ki je bil pravzaprav risalni list, drugega nisem imela pri roki, sem napisala:'Dragi sveti Miklavž, prinesi mi pomarančo. Nikoli je še nisem poskusila, pa bi jo rada.'
 
In res! Naslednje jutro, že zarana sem kar bosa stekle po ledeno mrzlih stopnicah. V peharju, ki je stal na mizi za pečjo, sem zagledala veliko pomarančo! O, kako sem se je razveselila! Brat je dobil fige, ki se jih je kar takoj lotil. Niti pomislil ni, da bi kakšno delil z menoj.
 
V tistem, ko je mama poklicala v kuhinjo, kjer je zraven skodelice z vročim mlekom čakal na naju parkelj, narejen iz mlečnega kruha, sem čisto pozabila na to, da moram pospraviti posteljo. 
 
Z bratom sva odhitela v šolo, pomarančo pa sem postavila na nočno omarico.
Ko sem se vrnila domov, je ni bilo nikjer! Vse sem preiskala, pogledala pod posteljo, v omaro, nič. 
 
Potem pa le vprašam mamo, če kaj ve, kaj se je zgodilo z mojo pomarančo.
»Prišel je Miklavž in jo vzel nazaj. Videl je, da nisi postlala postelje in mu drugega ni ostalo!«
 
Stisnilo me je pri srcu. Niti sanjalo se mi ni, da je lahko sveti mož tako krut.
Veliko pozneje sem čisto slučajno odkrila pomarančo v predalu, v katerem je mama shranjevala papirce za kljekljanje. Bila je že nagnita in plesniva.
Takrat nisem razumela, danes pa razumem: kadar je želela kaznovati nas, otroke, ni izbirala sredstev. Ker nisem pospravila postelje, se ji je zdelo, da je bolje, da pomaranča zgnije. Ni ji bilo mar, da me je s tem dejanjem globoko ranila.«
 
Zgodba iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Lahko jo naročite na povezavi: https://goo.gl/1qx5mf