Google+ Followers

torek, 14. november 2017

Nove zgodbe prihajajo!


Včeraj, ko sem se kot zadnja gostja oddaje Studio City, pogovarjala z Marcelom Štefančičem, sem, med drugim, omenila tudi ‘’rancale’’.
Te presnete ‘’rancale’’ so ene tistih, ki so pri ljudeh (starejših in mlajših) vzbujale največ nejevere. Našli so se celo takšni - in to tudi od tam, kjer so bile nekoč najbolj v uporabi, da so me obdolžili, da se izmišljujem (rečeno po domače:lažem)
A imam veliko srečo, da sem trmasta kot bik. :-) in se ob takšnih nejeverah in dvomih le nasmehnem!
Kaj vam hočem povedati? To, da sem od srca hvaležna medijem, da me povabijo k besedi, kajti vsakokrat, ko me poslušalci, gledalci, bralci, obiskovalci literarnih dogodkov.... opazijo in mi prisluhnejo, se spomini obudijo in porodijo se nove zgodbe....
Ena od teh mi je po všerajšnjem Studio City več kot zelo polepšala dan!
Tako kot nekateri sanjajo o ‘’zadetku na loteriji’’, jaz sanjam o še neodkritih zgodbah in upam, da bodo - že kako- našle pot do mene.
Zimski, zelo kratki dnevi so kot nalašč, da jih preživimo s knjigami. Morda bo to tudi Ogenj, rit in kače niso za igrače? Bilo bi prelepo.
Pa še zgodba o ‘’rancalah’’.
 ***************************************************************************
O RANCALAH
Zgodbo je pred leti pripovedoval gospod A. V., publicist in raziskovalec starih običajev in zgodovine Zgornje Savinjske doline. Danes živi v Mozirju v visoki starosti 97 let.

»Na številnih obiskih domačij v dolini sem pri ostarelem kmetu v hribih nad Novo Štifto pri Gornjem gradu naletel na neko neobičajno stvar. V dnevni sobi (imenovani »hiša«) sta bila na vogalu nad pečjo v strop pritrjena dva kovinska obroča (»rinke«). Povprašal sem gospodarja, čemu to služi, pa mi ni hotel nič povedati, ampak je v vidni zadregi pogovor speljal na drugo tematiko.

Pozneje sem tega kmeta še večkrat obiskal. Ob neki priliki, ko sva tudi malo popila, se mu je le razvezal jezik. Povedal mi je, da je to pri hiši že »od pamtiveka«, da on sam nima nič s tem in da se na te rinke privežeta dve vrvi in nanju obesijo rancale. To je pripomoček za opravljanje zakonskih dolžnosti v poznejših letih, ko so udi že bolj nepokretni, trdi in normalen seks v postelji skoraj ni več mogoč. Če moškega zagrabi in trga v križu, pač ne more biti kos temu hišnemu opravilu. Pomaga si tako, da ženska sede na rancale (kot na skrajšano gugalnico) , moški pa si jo primika in odmika od sebe. Pri tem je pomembno, da je moškemu ves čas toplo (od peči) in je bolj gibčen. Seks tako lahko traja dlje časa in tudi ženska utegne priti na svoj račun.«

A. V. meni, da rancale niso pogruntavščina naših (pretežno sramežljivih) ljudi, ampak so to pripravo v naše kraje prinesli prebegli francoski vojaki ob začetku 19. stoletja, ko so z Napoleonom marširali proti Dunaju ali pozneje, ko so bile Ilirske province. Te province sicer uradno niso posegale na naš štajerski prostor – severno od Save – a vendar so posamezniki hodili tod ali se skrivali po odročnih hribovskih kmetijah.

Ime je ostalo tudi v ljudskem izročilu. Še danes marsikdo reče, da so koga »dali na rancale« , kar pomeni po domače, da so ga »jebali« .


Obe knjigi, prvi in drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa lahko, če si tega seveda želite, naročate na povezavi: https://goo.gl/1qx5mf

fotografija je najdena na internetu in služi le grafični podobi zapisa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar