Časi, o katerih vemo zelo malo

 
 
 
Tako je bilo

V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni, s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija.
Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar. Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-)
Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza.


Marija (...)
''Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila denar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem dogovorila, da greva čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Kadar sva najela konja, sva ga plačala, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, domov se je vrnil šele ob enih ali dveh zjutraj, a ga tašča zjutraj ni pustila pri miru, da bi se odpočil. Pred zaprtimi vrati spalnice ga je zmerjala z lenuhom. Po njenem so šuštarji samo poležavali, pili, kadili in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo najina dnevna tako majhna. Pa sem jim rekla, da bo še prevelika, ker tako in tako ne bo kaj postavit noter …
Potem sta se rodila otroka, v enem letu sta prijokali na svet. Dala sem ju v voziček in odhitela na parcelo. Prej, preden so prišli zidarji, sem morala narediti mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo, bosta že počakali do kosila, sem jima rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva z možem sama zbila iz žvarcev. Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti.
Meso sem kupovala samo za delavce. Nekoč jih ni bilo na gradbišče, nekje so se zapili, usedla sem se in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo morali sami pojesti. Prav škoda se mi je zdelo denarja, ki sem ga po nepotrebnem vrgla stran! Delavce sva z možem zmeraj plačevala sproti, le tedaj, ko je Janez Udovnkov pobelil prostore pred vselitvijo, pri sebi nisem imela zadosti, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.''

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti